Piše: dr. Matevž Tomšič
Ob začetku letošnjega evropskega volilnega leta se vrstijo alarmantne napovedi o vzponu populizma in skrajne desnice. Čim bliže so junijske volitve v evropski parlament, večja nervoza veje iz teh opozoril, češ da so na pohodu »ekstremisti«. Pri tem navajajo različne projekcije, ki kažejo, naj bi se na volitvah najbolj okrepile tiste politične skupine, ki zagovarjajo radikalno desničarsko agendo in ki so negativno razpoložene do Evropske unije. To bi po prepričanju »alarmistov« lahko ogrozilo ne samo politično prihodnost te transnacionalne povezave, ampak celo samo demokracijo v Evropi.
Pri tovrstnih opozorilih je problematično precej poljubno operiranje z določenimi pojmi. Tako se v javnem diskurzu populizem praviloma povezuje s tistimi političnimi skupinami, ki se uvrščajo na rob desnega pola. Včasih ga uporabljajo celo kot sopomenko za skrajno desnico. Dejansko je ta pojav bistveno bolj raznoroden. Populiste najdemo tako na desnici kot na levici in tudi v sredini, nekateri med njimi pa sploh zavračajo ideološko pozicioniranje (češ da presegajo tovrstne delitve). Tematike, ki jih le-ti izpostavljajo, so zelo različne, od boja proti migracijam do boja proti kapitalizmu.
Še večji problem predstavlja velika lahkotnost pri lepljenju etikete »skrajnega desničarstva«, kar počnejo predvsem »progresivno« usmerjeni politiki, novinarji in drugi mnenjski voditelji. Zelo hitro namreč kot takšnega označijo nekoga, ki nasprotuje priseljevanju ljudi iz neevropskega sveta, ki nasprotuje istospolnim porokam ali ki samo zagovarja potrebo po negovanju tradicionalnih vrednot. Takšno označevanje pogosto služi za diskreditacijo tistih, ki se zoperstavljajo politični agendi novodobne levice. Na ta način se skuša odvzeti legitimnost njihovim stališčem in jih s tem politično izolirati.
Naraščanje popularnosti strank in gibanj s »politično nekorektnimi« pogledi sproža moralistično zgražanje »etabliranih« elit tako nad njimi samimi, ki se jim pripisuje zganjanje »demagogije«, kot nad njihovimi podporniki, ki jih prikazujejo kot neinformirane ali celo omejene. A ob tem ignorirajo razloge za takšen razvoj dogodkov. Glavni razlog so namreč oni sami!
Naraščanje popularnosti strank in gibanj s »politično nekorektnimi« pogledi sproža moralistično zgražanje »etabliranih« elit tako nad njimi samimi, ki se jim pripisuje zganjanje »demagogije«, kot nad njihovimi podporniki, ki jih prikazujejo kot neinformirane ali celo omejene. A ob tem ignorirajo razloge za takšen razvoj dogodkov. Glavni razlog so namreč oni sami!
Po Evropi se krepi nezadovoljstvo z vladajočimi političnimi garniturami. Vrstijo se protesti različnih družbenih skupin. Najbolj angažirani so v teh dneh kmetje, ki so zavzeli ceste od Nemčije do Španije, od Belgije do Romunije. Populistom in skrajnim desničarjem se očita, da izrabljajo tovrstno nezadovoljstvo za svojo politično agendo, da »ščuvajo« ljudi zoper etablirane elite. Vendar ti samo izkoriščajo priložnosti, ki se jim ponujajo (kar pravzaprav počnejo vsi politiki). A niso oni tisti, ki so povzročili, da so številni ljudje v stiski (ali da se vsaj počutijo tako). Prav tako niso oni povzročili, da vedno več ljudi izgublja zaupanje v politične institucije in njihove nosilce. To so v pretežni meri povzročile etablirane elite s svojo neodzivnostjo na potrebe ljudi in neučinkovitostjo pri reševanju ključnih družbenih problemov.
Predvsem pa je etablirana politika – tako na ravni Evropske unije kot na ravni držav članic – tista, ki s svojimi zgrešenimi in škodljivimi odločitvami in ukrepi greni življenje Evropejcev. Eklatanten primer tega so različne okoljske norosti, povezane z obsesijo po t. i. zelenem prehodu, v obliki številnih predpisov, omejitev, zapovedi in prepovedi, ki na eni strani spodkopavajo evropsko industrijo in kmetijstvo, na drugi pa povečujejo življenjske stroške in s tem ogrožajo blaginjo ljudi. Podobno je s spodbujanjem nenadzorovanega priseljevanja ljudi iz kulturno nekompatibilnih okolij, ki dokazano poslabšuje stanje na področju javnega reda in varnosti. Zato ni mogoče obtoževati običajnih državljanov, ko se začenjajo zatekati k političnim alternativam. Pa četudi k tistim, ki jih označujejo za populistične.
