Piše: Gašper Blažič
Verjetno ste uganili, da zgornji naslov označuje predsednika republike. Pa čeprav realno gledano ni pravi šef države, ker Slovenija ne sodi med države s predsedniškim sistemom, pač pa ima predsednik, podobno kot nasploh v srednji Evropi (denimo v Avstriji), približno takšno vlogo kot »kronane glave« v parlamentarnih monarhijah.
V obeh primerih je torej najmočnejša politična figura predsednik vlade, ali, kot se je nekdaj reklo, ministrski predsednik, ki pa seveda ni neposredno izvoljen, ampak je njegovo imenovanje vezano na številne druge dejavnike – najmočnejši faktor v tem primeru je rezultat na volitvah, čeprav se je doslej že večkrat pokazalo, da to ni vedno najpomembnejši dejavnik pri izbiri premierja, ki ga postavlja parlament. Formalni predlagatelj je seveda predsednik republike, slednji pa to stori najprej po posvetu s poslanskimi skupinami. In tu se spet pokaže, da je predsednik Slovenije, kljub temu, da ga volivci neposredno izvolijo, pravzaprav nekakšen politični mediator, čeprav je po drugi strani, kot določa ustava, tudi vrhovni poveljnik Slovenske vojske. V ZDA je denimo sistem takšen, da (zveznega) predsednika državljani izvolijo preko elektorjev, predsednik pa združuje vlogo predsednika republike in predsednika vlade (v ameriškem primeru administracije). V Rusiji in Franciji denimo je predsednik države tudi zares pravi šef države, predsednik vlade pa bolj njegov izvršni uradnik, medtem ko je v Nemčiji predsednik republike izvoljen v parlamentu in ne na neposrednih volitvah.
Slovenijo naslednje predsedniške volitve čakajo v letu 2022, torej v istem letu kot (redne, torej ne predčasne) parlamentarne volitve. Ker se sedanjemu predsedniku Borutu Pahorju izteka drugi zaporedni mandat, je že zdaj jasno, da bo na njegov prestol sedel nekdo drug, kar pomeni, da bo tekma med kandidati še posebej zanimiva in da se napovedujejo zanimive kandidature. Lahko sklepamo, da bo kar precej formalnih kandidatov, a tistih resnejših bo seveda zelo malo. Vsaj teoretično bo zmagovalec tisti, ki bo (verjetno v drugem krogu) uspel nagovoriti volilni telesi iz obeh polov, še bolj pa neopredeljene. To pa pomeni, da mora biti po eni strani neomadeževan džentelmen, po drugi strani pa dovolj vdan mainstreamu, da lahko doseže neki uspeh. Prav tu pa se odpira problem, ki smo ga opazili že v preteklosti: predsednik republike realno gledano ne more postati nekdo, ki miselno in sistemsko ne pripada stari nomenklaturi in nima podpore starih centrov moči. Ta teza seveda ni neposredna kritika sedanjega predsednika Boruta Pahorja, je pa res, da je politično podzemlje Pahorja prepoznalo kot figuro, ki je razmeroma neškodljiva njenim interesom in ga je mogoče ob morebitnih »odklonih« tudi disciplinirati. Pahor je namreč šele drugi predsednik doslej, ki je bil izvoljen dvakrat, a za razliko od Kučana, s katerim sta kot generacijsko različna kadra delala kariero v ZKS, Pahor ni ravno nekdo, ki bi imel veliko neformalno moč. Pa čeprav je doslej opravljal praktično vse glavne politične funkcije: bil je najprej poslanec skupščine, nato poslanec Državnega zbora, celo njegov predsednik, nato evropski poslanec, nazadnje pa predsednik vlade. Če smo malce cinični, mu nikoli ni uspelo priti do funkcije zunanjega ministra, za kar je po izobrazbeni plati pravzaprav usposobljen. V svojih potezah je skušal delovati džentelmensko, na trenutke celo klovnovsko, ko se je skušal približati ljudem na dokaj nekonvencionalnen način in v nekem trenutku postal celo »kralj instagrama«.
A na splošno mu ni mogoče zameriti ničesar, pa čeprav se zdi, da mu je začela podivjana tranzicijska levica obračati hrbet – denimo pri sestanku predsednikov parlamentarnih strank, kjer sta manjkala pravzaprav dva: poleg predstavnika Levice (Luka Mesec) še prejšnji premier Marjan Šarec, ki je bil, mimogrede, leta 2017 neposredni izzivalec Boruta Pahorja na predsedniških volitvah. In takrat je edino Bojan Požar naglas povedal, da je to pravzaprav le »bildanje« Šarca za kasnejšo premiersko funkcijo, ki jo je nato zelo nerodno zapravil z metom puške v koruzo.
Seveda je mogoče zaznati tudi določeno nezadovoljstvo s Pahorjem z obeh strani. Tranzicijska levica – njeno jedro je trenutno formalno v opoziciji – mu bere levite, ker se menda neustrezno odziva na domnevno avtoritaren način vladanja Janeza Janše. A to je seveda le eden od številnih oblik »globokega« pritiska na institucije, na katere vlada formalno nima vpliva, seveda z namenom, da bi vladi še dodatno oteževali delo. Treba je priznati, da se Pahor v teh pritiskih vendarle znajde dobro, saj je v drugem mandatu, ko je uvidel, da nima več kaj izgubiti, lahko ravnal izven pričakovanj svoje nekdanje strankarske baze, torej SD. Govorimo seveda o razmerah, ko ni neke simetričnosti med levico in desnico, kar so začeli spoznavati tudi vsi dosedanji naivneži, ki so pred prihodom Janševe vlade igrali na igro politične korektnosti, češ saj smo vendarle v normalni demokraciji – ergo, »desnica« naj zamenja vodilne kadre, pa bo lahko prišla na oblast. No, Marjan Šarec je veliko pripomogel k temu, da menjava trenerja v ekipi ni bila potrebna, saj je nasprotna ekipa brez tega prevzela vodstvo.
Ker bodo naslednje parlamentarne volitve verjetno že pred poletjem 2022, je mogoče pričakovati, da bo Pahor takrat še zadnjič v svojem mandatu predlagal mandatarja. Takrat bodo verjetno že znani tudi vsaj nekateri kandidati za njegovo nasledstvo. Za zdaj ni še znan noben kandidat, ki bi svoje ambicije neposredno izrazil, je pa jasno, da je v igri vsaj nekaj takšnih, ki po svoji drži še najbolj spominjajo na Danila Türka, človeka, ki se mu je lastni politični tabor odrekel pred tekmo za drugi mandat. Če vprašate mene, bi bil od izkušenih politikov za predsednika republike primeren dolgoletni poslanec NSi Jožef Horvat, ki je v državnem zboru s svojo pregovorno panonsko odprtostjo nekakšen glas razuma tudi za tiste, ki se sicer ne istovetijo s stranko, ki jo zastopa. Seveda je to zgolj moje mnenje in ob tem lahko zgolj izrazim bojazen, da bodo na koncu zmagale ambicije nekoga drugega, medtem ko bo propagandni aparat starih centrov moči izvajal diskvalifikacije vseh kandidatov, ki bi utegnili ogroziti »varuhe grala«. A do volitev novega predsednika manjka še leto in pol, do takrat pa se lahko spremeni marsikaj.
Gašper Blažič je novinar tednika Demokracija, publicist in politični komentator.
