Piše: Mitja Iršič
V skeču britanske oddaje That Simon and Webb Show nastopata dva nacistična oficirja. Eden od njiju opazi, da imata na čepicah podobe smrtnih glav in zaprepadeno izreče legendarni stavek: »Are we the baddies?« (»Smo mi slabi fantje?«)
Tako preprost stavek, ki razkriva tako veliko. V naravi človeškega bitja je, da vsak posameznik misli, da ima prav. Njegove politične stranke in njegovi ideološki sopotniki so vsi zmeraj na pravi strani zgodovine. Najbrž je vsak od vas že kdaj sam pri sebi zavzdihnil in si rekel: Pa zakaj so vsi tako nori, jaz pa sem edini normalen? Naj vas potolažim – vsi smo se že tako počutili. Tako se počuti Vladimir Putin. Tako se počuti Kim Jong Un. Tako se počuti Robert Golob. In tako se počuti tudi papež Frančišek. Introspekcija je na razumski ravni mogoča, na čustveni pa veliko teže. Ustvarjeni smo bili tako, da je središče naše normalnosti naša lastna samopodoba in svetovni nazor. Zato se nihče nikoli ne vpraša, kaj pa če sem jaz eden od slabih fantov.
Kako torej človek ugotovi, ali je eden od slabih fantov? Predvsem tako, da se izolira od dnevne politike in stvari pogleda iz širšega objektivnega zornega kota. Točno to bi predlagal slovenski mainstream levici. Naj izstopi iz mehurčka svojega samoprepričanja in opazuje »lobanje«, ki jih iz prve perspektive ne more. Zakaj levici? Ker je levici še posebej težko uiti pasti normalizacije lastne abnormalosti, saj so po čudnem naključju zgodovine (zaradi Hitlerjeve izdaje diktatorskega prijatelja Stalina) nepričakovano pristali na strani »zmagovalcev« skupaj z zahodnimi zavezniki.
Kar nenadoma smo dobili skupino ljudi, ki je bila prepričana, da je bila krvava komunistična revolucija nekaj krepostnega, transcendentalnega in celo vredna posnemanja. To je osnova njene »normalnosti« in od tod je potem ta skupina ljudi vlekla svoj svetovni nazor in svoje vrednote. Ko je razpadala Jugoslavija, je ta skupina do konca navijala za obstanek komunistične diktature in v njenem imenu celo sabotirala slovensko osamosvojitev. Po razpadu Sovjetske zveze se je ideološko (in finančno) močno priklenila za dojko njene naslednice Ruske federacije, tudi takrat, ko se je ta v zadnjem času povsem fašizirala in kot prva velesila v sodobnem času napadla suvereno demokratično državo s kolonialno osvajalskimi apetiti. Slovenska levica in njeni mirovniki so še vedno trdno na njeni strani in strani t. i. antifašističnega Donbasa. Na drugi strani je slovenska levica trdno proti zvezi Nato, vojaški zvezi demokratičnih zahodnih demokracij, ki samo se jim pridružili tudi mi. Na edinem protestu proti vojni v Ukrajini, ki ga je organizirala slovenska desnica, smo predzadnjega predsednika CK ZK poslušali, kako sta krivi obe strani, protestniki pa so protestirali proti … Natu. V času arabske pomladi, ko so vstali redki arabski liberalci (ki so jim potem verski fanatiki ukradli revolucijo), so bili večinoma tiho, le ko je revolucija proti Asadu spodletela, so se postavili trdno na stran sirskega diktatorja. Skupaj s Putinom proti Zahodu. V aktualnem boju Izraela proti teroristični skupini Hamas, kjer so teroristi za talce oz. živi ščit vzeli 2 milijona svojih prebivalcev, se niso postavili na stran Izraela niti na stran Palestincev, ampak na stran palestinskih rabljev – Hamasa. Tako očitni so bili, da so poročila teroristične skupine predstavljali kot dejstva, poročila izraelske vojske pa kot domneve oz. trditve. Da se mora pred pragom Izraela ustanoviti druga država ISIS, so sicer navijali, že preden je nastala slovenska država, nekateri smo napačno razmišljali, da jih bodo omehčale slike poklanih izraelskih družin, ampak jih niso. Še več − zločin Hamasa so celo relativizirali.
Vzorec preferenc je jasen. Včasih je na ravni mainstream politike malce zakrit zato, da bi v tujini ohranili masko normalnosti, zadaj pa je jasno, na čigavi strani je slovenska levica: Rusija, Belorusija, Iran, arabske despotske države (razen Savdske Arabije, ki »kolaborira« z ZDA, večnim sovražnikom mednarodnih kolektivistov). Tam, kjer so avtokrati, tam, kjer ljudi silijo v kolektivistične vzorce razmišljanja, tam, kjer je individualizem preganjan in demoniziran. Kdaj bodo končno sneli čepice, zagledali smrtne glave in se vprašali, ali so prav oni slabi fantje.
