Piše: Lea Kalc Furlanič
Res je, pravi Primorci smo ponosni ljudje, za kakršne so se razglašali tudi protestniki v Marezigah. A naš ponos ne izvira le iz časov upora (pri tem ne pozabimo na čedermace!), ko je ta del slovenskega ozemlja sodil pod Republiko Italijo, tedaj pod fašističnim režimom, temveč izvira predvsem iz našega značaja. Sonce, morje, vinogradi, kraške jame, brkinski sadovnjaki, goriški griči, Soča … in še niz drugih zemljepisnih, družbenih, gospodarskih, kulturnih, zgodovinskih danosti opredeljuje naš značaj – temperamenten, klen, četudi mil, predvsem pa z zvrhano mero domoljubja.
A Primorska žal izgublja nosilca in graditelja svojih številnih zgodb – izgublja časopis, ki je 75 let spremljal in gradil primorsko družbeno stvarnost, izgublja Primorske novice … Prevzel ga je medijski tajkun, ki (najbolj v svojo poslovno, pa tudi – tako zdaj že vrabci čivkajo – politično korist levo prepričanih) monopolizira ves slovenski medijski prostor. Neizprosno. Tudi z odpuščanjem novinarjev, ki so desetletja ustvarjali in gradili primorsko javno mnenje ravno s poudarkom na tej posebni primorski duši, dobro zavedajoč se tega dejstva in svojega posebnega poslanstva, kar novinarstvo je.
Res je, tiskani mediji nimajo svetle prihodnosti, a kakršna koli jih že čaka, bi bilo za državljane edino ustrezno, da osrednji (regijski) medij ostane zavezan lokalni, v tem primeru primorski stvarnosti, četudi s politično konotacijo, ki ni enako blizu vsem Primorcem, a vendarle. Osrednji primorski dnevnik je že šel skozi viharne lastniške čase, ki so narekovali take in drugačne uredniške politike, a mu je vseeno uspelo vsaj približno ohranjati srednjo pot, predvsem pa pisati primorske zgodbe, ki zaznamujejo življenja Primorcev in jih opominjajo, kdo so in kam sodijo. A bati se je, da odslej temu ne bo več tako … Zato utegnejo oditi najprej bralci, potem pa še tisti dolgoletni res profesionalni ustvarjalci Primorskih novic, saj jih bo bolela njihova primorska duša in počutili se bodo, da je bila v imenu zasebnega kapitala in politike izrabljena njihova predanost in odgovornost do ustvarjanja za – Primorsko. Je to mogoče ustaviti?
Torej: tiskani mediji nimajo svetle prihodnosti, a karšna koli jih že čaka, bi bilo za državljane edino ustrezno, da osrednji (regijski) medij ostane zavezan lokalni, v tem primeru primorski stvarnosti.
