Piše: dr. Matevž Tomšič
Razplet nedavnih predčasnih parlamentarnih volitev v Franciji, ki jih je predsednik Emmanuel Macron razpisal zaradi hudega poraza njegove stranke na letošnjih volitvah v evropski parlament, je demonstriral, kako lahko boj proti enim skrajnežem privede do zmage drugih.
Dogajanje je bilo namreč polno preobratov. Najprej je kazalo na zgodovinski uspeh stranke skrajne desnice Nacionalni zbor, ki je zmagala v prvem krogu volitev; po drugem krogu pa prišlo do presenetljivega zasuka, saj je na koncu največ poslancev dobila levičarska koalicija z imenom Nova ljudska fronta, medtem ko se je zmagovalka prvega kroga znašla celo na tretjem mestu, za Macronovo liberalno koalicijo Skupaj. Za vsemi njimi so močno zaostali desnosredinski Republikanci, ki so v zadnjih letih postali relativno obrobna politična sila.
V progresivnih krogih je po volitvah zavladalo olajšanje. Še več, navdušenje. Poslušali smo lahko, kako je demokratična in svobodoljubna Francija zavrnila populizem in nazadnjaštvo, kako so republikanske politične sile preprečile, da bi na oblast prišla skrajna desnica, ki je – kakopak – avtoritarna, ksenofobna in protievropska. Stvari so se torej postavile na pravo mesto!
Vendar velja (znova!) opozoriti na dvojna merila pri določanju, kdo je »skrajen« in kdo ni. Če je Nacionalni zbor po pravilu označen za takšnega, pa se pogosto zamolči, da tudi zmagovita Nova ljudska fronta vključuje zelo radikalne elemente. V njej so namreč komunisti (da, ti v Franciji še obstajajo pod tem imenom), predvsem pa stranka Nepokorna Francija, ki ima znotraj koalicije največ poslancev. To stranko vodil Jean-Luc Mélenchon, skrajni levičar, ki se zavzema za razgradnjo kapitalizma, ki ima za seboj bogato zgodovino antisemitskih izjav in ki je simpatizer najrazličnejših diktatorjev, od Vladimirja Putina do Bašarja al-Asada. Glede nekaterih vprašanj, predvsem vojne v Ukrajini, ima pravzaprav podobna stališča kot njegova velika nasprotnica, skrajna desničarka Marine Le Pen, saj nasprotuje vojaški pomoči Ukrajini (medtem ko je leta 2014 celo pozdravil rusko zasedbo Krima).
Tudi ocene o volilnem zmagoslavju francoske levice je treba vzeti s pridržki. Največ poslanskih mandatov je dobila zaradi zakonitosti dvokrožnega večinskega sistema, kakšen je v veljavi v Franciji, predvsem pa političnih manevrov, ki jih omogoča. Nacionalni zbor je namreč dobil približno tri milijone glasov več kot celotna levica. Če dodano še glasove, ki so šli Republikancem, potem lahko ugotovimo, da je desnico volilo bistveno več Francozov kot levico.
Dejansko so levici zmago omogočili sredinski liberalci, zbrani okoli predsednika Macrona. Ti so, s tem ko so umaknili del svojih kandidatov iz volilne tekme, dejansko sklenili koalicijo z levičarji – tudi s precej skrajnimi. Sedaj Mélenchon in podobni pričakujejo prevzem oblasti. In ti niso niti po naključju zmernejši od Le Penove in kompanije. Morda aktualni predsednik računa na to, da bo ob rszdrobljenem in močno polariziranem parlamentu laže obdržal vlogo ključnega političnega odločevalca. Vendar to napoveduje obdobje visoke politične nestabilnosti in povsem verjetno je, da bo čez kakšno leto ali dve prišlo do novih predčasnih volitev.
Razmerja političnih sil v novem francoskem parlamentu ne odražajo dejanske družbene klime v državi. Večja moč levice je v pretežni meri posledica volilne aritmetike in ne dejanskega povečanja podpore pri volivcih. Predvsem pa je težko verjeti, da se bo morebitna leva vlada zmožna uspešno spopasti z izzivi, s katerimi se sooča Francija (in z njo vsa Evropa). Do nekaterih najbolj žgočih problemov, denimo tistih, povezanih s čezmernim priseljevanjem iz tretjega sveta, so privedle ravno politike, ki jih zagovarja (predvsem) novodobna (ne samo francoska) levica.
