19.6 C
Ljubljana
nedelja, 26 maja, 2024

Kako so poplave odnesle razum zadnjemu šefu CK

Piše: Gašper Blažič

Kdor je v ponedeljek zvečer (21. avgusta) spremljal oddajo »24ur zvečer« na Pop TV, je imel kaj videti in slišati. Namreč, aktualni premier Robert Golob in njegov predhodnik Janez Janša sta bila edina gosta v studiu, tokrat ne z namenom soočenja, ampak sodelovanja glede obnove Slovenije po uničujočih poplavah. In marsikdo je nejeverno strmel v ekran, češ doslej smo bili navajeni drugačnega Goloba in drugačnega Janše. Pa je res tako?

Kdor že dlje časa pozorno spremlja slovensko politiko, dobro ve, da smo žal le redkokdaj doživeli resnično enotnost. V času obrambe pred agresijo JLA leta 1991 je denimo do delne streznitve tedaj opozicijske LDS prišlo šele postopoma, ko so nekateri njeni vidnejši politiki začeli javno govoriti, da jim je žal za vsako puško, ki jo tedanji obrambni minister Janez Janša ni mogel kupiti – pa še takrat nismo točno vedeli, ali so te izpovedi res iskrene ali samo damage control po veliki napaki, ko je vrh te stranke napadel Demosovo osamosvojitveno vlado že takoj po začetku oborožene agresije, nekateri vidnejši člani pa so preprečili, da bi sporna, tako rekoč veleizdajalska izjava preveč očitno eskalirala v javnosti, kar bi nedvomno olajšalo delo agresorju. Mnogi v LDS (tedaj je bila to Liberalno-demokratska stranka, nastala iz ZSMS-LS, vodil jo je Jožef Školč) so se zavedali, da bi s takšno izjavo šli predaleč, čeprav so v času priprave na osamosvojitev ves čas hodili po robu, podpirali razne deklaracije za mir, nagajali pri pripravi Slovenije na obrambo, izide plebiscita interpretirali povsem po svoje in celo tik pred proslavo ob razglasitvi samostojne Slovenije pisali pamflete, ki so se zapisali v anale nastajanja slovenske države.

No, z njimi je skoraj simpatiziral, vsaj intimno, tudi tedanji predsednik predsedstva Milan Kučan, ki pa tega ni smel pokazati že zaradi dejstva, da je bil v vlogi vrhovnega poveljnika slovenskih oboroženih sil – no, pravzaprav v vlogi predstavnika vrhovnega poveljnika, to pa je bilo predsedstvo in ne zgolj predsednik. Namreč, tudi Kučan je v času priprave na osamosvojitev ustvarjal položaj preklanega jezika, saj je na eni strani kazal zelo zadržan odnos do projekta slovenske vojaške obrambe, na drugi strani pa je Demosovo vlado kritiziral zaradi počasnosti priprav na osamosvojitev. Tako da je po pričevanju Danila Slivnika v pogovoru z enim od beograjskih funkcionarjev glede osamosvojitve Kučanu »ušlo«, češ iz tega tako ali tako ne bo nič. Morda je imel takrat v mislih skrivni scenarij, po katerem bi tik pred osamosvojitvijo s pomočjo zahteve po razrešitvi generalnega državnega tožilca Antona Drobniča pregovorili nekatere člane Demosove vlade k njeni rušitvi, s čimer bi tudi projekt osamosvojitve spodletel ali pa bi prišlo zgolj do t. i. operetne osamosvojitve. Na ta scenarij je očitno računal tudi jugoslovanski premier Ante Marković, ki je bil v stalnem kontaktu s tedanjimi opozicijskimi strankami. Do tega scenarija sicer ni prišlo takoj, se je pa začel odvijati kasneje, saj je jeseni najprej razpadla Slovenska demokratična zveza, malo za njo pa je ugasnil še Demos, vlada pa je dokončno padla spomladi 1992. A to ni bilo dovolj: akcija »Ščuka« je poskrbela za odstavitev ministra Janše dve leti po padcu osamosvojitvene vlade, vendar pa je kljub temu spodletel načrt, da bi Janšo dokončno odstranili iz politike. Pri tem ni nepomembno, da so sicer slabo vidno, a kljub temu močno vlogo pri tej zaroti igrali tudi specialni pripadniki nekdanje agresorske vojske (ki je Slovenijo de facto napadla že maja 1990 z razoroževanjem TO), ki so Slovenijo tepihovali še naslednjih 25 let.

Ta kratek kurz iz slovenske novejše politične zgodovine je nujno potreben za razumevanje sedanjega političnega dogajanja. Dejstvo je, da se je premier Robert Golob znašel v precej nezavidljivi situaciji, saj je kot krizni menedžer odvisen od nasvetov tistih, ki so politično na drugi strani, a hkrati je še vedno v vlogi koristnega idiota tranzicijskih plenilcev. Če je še pred kratkim Janšo pošiljal v politični pokoj in glasno razpravljal o domnevnem fašizmu, je Janši tokrat prikimaval. Videlo pa se je, da je bil Golob v hudi zadregi, ker se je zavedal, da ga posluša tudi Milan Kučan, ki je še pred nekaj dnevi bruhal ogenj in žveplo na SDS. Če je v Golobu kaj zdravega razuma – in verjamem, da ga kljub vsemu nekaj malega je – potem je moral priznati vsaj to, da je prejšnja vlada začela s projektom rahljanja birokracije, ki je rak rana slovenskega razvoja, sedanja pa se je debirokratizaciji postavila po robu zaradi nekakšne kulturne revolucije v odnosu do prejšnje vladne ekipe. Golob je tako sedaj v položaju, ko se nahaja »na čistini«, kar pomeni javno priznati nekaj, na kar je druga stran že dolgo opozarjala, po drugi strani pa mora s tem dati košarico tistim, ki so ga postavili. S tem je mišljen predvsem Kučan, ki je kakšen teden nazaj brutalno nastopil proti kakršnimkoli poskusom sodelovanja med vlado in opozicijo, v upanju, da se bo tudi opozicijska SDS znova radikalizirala. Vendar se v  nasprotju z njegovimi pričakovanji to ni zgodilo, ponujena roka sodelovanja s strani opozicije se ni umaknila. In tu javnomnenjski pragmatizem ni igral nobene posebne vloge – prvak SDS se zaveda, da so tudi v pomladnem taboru nekateri zelo skeptični do politike sodelovanja, češ tolikokrat smo že bili prevarani. Vendar gre tu za načelno politiko, ki jo je SDS pokazala že v preteklosti, denimo v primeru Partnerstva za razvoj v času prve Janševe vlade. Torej: smo odprti, nismo pa naivni.

S tem pa se seveda odpira tudi vprašanje mita o tem, da je NSi tisti »bolj konstruktivni« del opozicije, medtem ko naj bi bila SDS »radikalna« in nepopustljiva. Sedaj se je namreč pokazalo, da temu ni tako in da gre pri konstruktivni drži dejansko za vprašanje nians, ki pa odločajo o tem, ali gre res za načelno držo ali pa za koristoljubje zaradi skrivnih poslov v ozadju. Kot je znano, je Kučan v prej omenjenem napadu na SDS v  pogovoru za Delo znova obudil svojo dve desetletji staro idejo o »žlahtni konservativni stranki«, pri čemer ni pozabil hkrati popljuvati Anžeta Logarja, češ da je neiskren – kar je bil jasen namig javnosti, naj nikar ne naseda na platforme, ki niso pod nadzorom zadnjega šefa CK in da pri svojih »žlahtnih konservativcih« ni imel v mislih Logarja, ampak nekoga drugega. S tem je zadnji šef partije med vrsticami dal vedeti, da računa na vlogo NSi, kar se očitno ujema z neuradnimi informacijami, da bi slednja utegnila celo postati »nadomestna« članica vladne koalicije v primeru, če bi zaradi notranjega zasuka k radikalizmu iz nje izpadla Levica. Vendar obstaja precejšnja težava: večina članstva in volilnega telesa bi zelo težko prebavila takšne kravje kupčije, od katerih NSi ne bo imela nobenih dolgoročnih koristi, kvečjemu veliko škodo.

Zato ne preseneča, da politično podzemlje sedaj išče sebi primerne sogovornike iz NSi, ki bi preko mainstream medijev naglas izrazili predvsem svoj odpor do Janše (in pogojno do Goloba, češ da sta »ista nesreča« za Slovenijo) in na ta način prepričali še ostalo članstvo, da je takšna politika pravilna. Ob tem pa medijsko omrežje skuša zanetiti spor na pomladni strani zaradi domnevnega »vohunjenja SDS za slovenskimi škofi«. Če se je še v mesecu juliju zdelo, da bo tovrstna perfidna operacija uspela, pa so poplave marsikaj postavile na glavo – sedaj je SDS tista, ki je ponudila sodelovanje ne samo vladi, ampak vsem, ki so pripravljeni ponuditi pomoč žrtvam poplav, Janša pa je, ne da bi se tega jasno zavedal, zavzel primarni prostor tudi v medijih, kjer se je prej zdelo, da ima NSi monopol. Zato je mogoče verjeti govoricam, da je nervoza med političnimi botri ta teden še bolj narasla in da zato njeni »žlahtno-konservativni koristni idioti« prav iz tega razloga še bolj divje napadajo. Če namreč Golob uboga botre in zavrne roko sodelovanja SDS, je njegova politična zgodba končana najkasneje v roku treh mesecev. Če ravna nasprotno, ga bodo botri skušali nadomestiti z »novim obrazom«. Skratka, priče smo situaciji, kjer je vladajoče »svobodnjaštvo« postalo žrtev že znane ubijalske kombinacije podzemne politike in osebnega egoizma. A tisto, kar je najhuje, pa je divjanje botra, ki so mu poplave očitno odnesle tudi razum in potrpljenje. Kar pomeni, da mora biti te dni v Murglah res hudo…

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine