Piše: Andrej Sekulović
Znova se bližamo prazničnim dnem. Na to nas opozarjajo že okrašene trgovine in oglasi z božično vsebino. Božič velja za enega največjih evropskih praznikov. Njegove korenine segajo v staro Evropo, ko so evropska ljudstva praznovala zimski solsticij, ki prinaša daljšanje dnevne svetlobe. S prihodom krščanstva se njegov pomen spremeni, vendar pa so se v tem prazniku ohranile mnoge predkrščanske navade.
Božič je torej del bogate evropske tradicije, ki pa je v današnjih časih vse bolj ogrožena. V moderni dobi materialističnega racionalizma ni prostora za duhovnost, za izročila prednikov in za spoštovanje starih običajev, ki nam dajejo vedeti, kdo smo in kam spadamo. Vse, kar šteje, je zaslužek, zato se tradicije, zgodovina in stari običaji ohranjajo le takrat, ko lahko praznijo žepe turistov ali kupcev. Druge tradicije so nepomembne, celo škodljive, saj vzbujajo v ljudeh že omenjeni občutek pripadnosti, ki preprečuje ustvarjanje svetovne potrošniške kulture in družbe državljanov sveta.
Božič kot del evropske tradicije danes napadajo, hkrati pa ga poenostavljajo, s tem ko osrednjo vlogo dobivajo značilnosti tega praznika, kot so darila in obdarovanje ter polne mize jedače in pijače. Slednji elementi božiča v potrošniški družbi povsem izrinjajo njegovo bistvo; religijski značaj, spoštovanje izročila prednikov, čas, ko svojim bližnjim pokažemo, koliko nam pomenijo, in tako dalje. Okraševanje zimzelenega drevesca je simbolično povezano s prebujanjem narave, kot so darila povezana s tem, da razveselimo svoje ljubljene. Vendar pa danes vse te bistvene in duhovne značilnosti božiča bledijo in niso zaželene. Tradicijo je ugrabilo množično potrošništvo, ki vidi v tem prazniku ogromno priložnost za zaslužek, kar je že dolgo očitno. Ob tem je vse več pozivov progresivnih demagogov, da je treba izraz »božič« izključiti iz praznovanja, saj naj bi bila njegova raba brezobzirna do različnih verskih manjšin. Tako ostanejo le darila in nakupovalna mrzlica, nenadzorovano pitje in žretje ter veseljačenje zaradi veseljačenja samega. Kaj pravzaprav praznujemo, niti ni več pomembno, pomembno je le, da lahko praznujemo.
