Se še spomnite vseh dosedanjih referendumov o družini? Leta 2001 je bil referendum o oplojevanju samskih žensk, sledili so referendumi o spremembi družinske zakonodaje v prid homoseksualcem in podobno. In kar je najbolj zanimivo – na vsak takšen sprejem sporne zakonodaje so mediji pripravljali ljudi s propagando, temelječo na čustvih. Češ, poglejte, kako ljudje trpijo, sprememba zakona jim bo olajšala življenje.
V zadnjem času nam režimski mediji na pladnju prinašajo številne težke zgodbe ljudi, ki hudo trpijo. Ob vsaki taki zgodbi se zagotovo zasolzi marsikatero oko. A vse te zgodbe imajo skupen imenovalec: evtanazija. Ergo: legalizirajte evtanazijo in trpljenja ne bo več, veliko težav bo rešenih, ljudje bodo manj trpeli itd. Torej, namen takšnih zgodb ni vplivanje na razum, ampak vplivanje na čustva. In če se vendarle oglasi kakšen nasprotnik, se ga na tej podlagi tudi zatre – obtoži se ga, da je brezčuten. Vsi pa vemo, da so največja nesreča za družno brezčutni ljudje. Do takšnih ni milosti.
Prav danes sem lahko na enem od lokalnih portalov prebral žalostno novico o smrti dvajsetletnega dekleta (več o tem TUKAJ). In tudi tu se je pojavila prošnja po evtanaziji. Če ne bi danes ponoči umrla, bi verjetno zbirali denar za njeno deportacijo v Belgijo, kjer bi opravili postopek evtanazije. K sreči se to ni zgodilo. Grenak priokus pa je ostal. Ne samo zaradi trpljenja in smrti mladega dekleta, pač pa tudi zaradi tega, ker so določeni krogi izrabili njeno stisko (in stisko njenih svojcev) za propagando, da je edina rešitev evtanazija.
Ne bi rad ponavljal svojega stališča do evtanazije (svoje sem povedal že TUKAJ). Obstaja namreč alternativa, na ravni uradne medicine je to paliativna oskrba, o kateri je veliko govoril sedaj že pokojni dolgoletni predsednik komisije za medicinsko etiko, akademik dr. Jože Trontelj. Osebno bi k temu dodal še korist, ki jo prinaša tudi duhovna podpora – zakrament bolniškega maziljenja ter molitev za ozdravljenje ter za umirajoče, a to je že bolj stvar posameznika in njegovega odnosa do duhovnosti. Seveda se marsikdo sprašuje, kje je Bog, ko takšni mladi boleče umirajo? A bolj umestno se je vprašati, kaj smo sami naredili, ko smo Boga izgnali iz svoje srede.
Za zdaj pa mi ostane le to, da izrazim protest proti izrabljanju takšnih stisk za propagando. In da zaželim Sanji, naj se spočije v Božjem naročju.
