Piše: Gašper Blažič (31. januarja 2019)
Se še spomnite Ivana Radana? Gre za zdravnika, ki so ga konec leta 2015 najprej obtožili umora kar sedmih bolnikov, nato pa številko zmanjšali na šest, a naj bi bili ti umori storjeni iz »morilske sle«. V treh letih bizarnega sojenja se je obtožnica spreminjala, število umorov se je zmanjšalo na štiri, umori so bili prekvalificirani v uboje, Radanu pa je tožilka Katarina Bergant očitala tudi neupravičeno snemanje bolnikov ter ponarejanje listin. Slovenska javnost je ob takih obtožbah pomislila, da ima opravka z zverjo v beli halji.
Lani novembra bi se ta, eden najbolj nenavadnih sodnih procesov v zgodovini Slovenije končal – Radan je bil oproščen vseh obtožb, zaradi katerih bi moral sicer v zapor za dvajset let. No, postopka še ni konec, ker je tožilka (Tamara Gregorčič) napovedala pritožbo, kar pomeni, da se bo primer Radan na višjih sodnih inštancah »kuhal« še nekaj časa. Dejstvo pa je, da je primer Radan dobil tudi politično razsežnost, saj je bil eden tistih zdravnikov, ki je želel opozoriti na stanje v javnem zdravstvu. Torej: Ivan Radan NI slovenski Jack Kevorkian, razvpiti in že pokojni ameriški zdravnik armenskega porekla, ki je bil sicer znan zagovornik evtanazije in je veliko bolnikov tudi spravil na »oni svet«, zaradi česar je dobil naziv »doktor Smrt« in na stara leta celo sedel v zaporu.
Zagotovo pa je Radanov primer odprl tudi že nekoliko pozabljene razprave o evtanaziji – torej o temi, ki je v teh dneh znova prišla na dnevni red slovenske politike. Namreč, v javnosti so se pojavila namigovanja, da je Radan »petelin, ki je prezgodaj zapel«, in je bolnike evtanaziral, čeprav evtanazija še ni legalizirana, in da se je zaradi nelegalne evtanazije znašel v kazenskem postopku. No, pokazalo se je, da evtanazije tu ni bilo, Radan naj bi bolnikom dajal samo morfij, kar je sicer – gledano s stališča laika, in upam, da se bo oglasil kakšen zdravnik na to temo – nekaj normalnega pri bolnikih, ki so neozdravljivo bolni. Ne pa tudi kalija, ki je sicer standardno sredstvo za povzročanje smrti. In zanimivo: v državah, kjer je evtanazija legalizirana (v Evropi so to samo tri države!), morfija ne uporabljajo.
Ko sem včeraj na Facebooku odprl razpravo o evtanaziji, ki naj bi jo Šarčeva vlada sedaj skušala uzakoniti, se je izkazalo, da to očitno ne bo neka velika zgodba, kjer bo ideološka ločnica potekala tam, kjer sicer poteka ločitev na »leve« in »desne«. Prav nasprotno. Izkazalo se je, da veliko mojih političnih somišljenikov (in med njimi so tudi številni aktivni katoličani!) zelo vneto podpira legalizacijo evtanazije, pač iz humanitarnih nagibov. Načelna stališča, kaj je z bioetike, medicinske etike, krščanske etike ter naravnega prava dopustno in kaj ne, so tu pač v ozadju – smo v času etičnega relativizma, novodobni etični guru Peter Singer si lahko zadovoljno mane roke ob sodobnem »krasnem novem svetu«. Štejejo samo še posledice tega ali onega dejanja. No, tudi tu smo Slovenci precej naivni, pa tudi nagnjeni k črno-belemu pretiravanju. Ergo: evtanazija je nekaj humanega, vse drugo je samo podaljševanje trpljenja, celo trpinčenje ljudi. Alternativ ni.
Pa jih res ni? Večina mojih sogovornikov očitno ni slišala za paliativno oskrbo, ki zagotavlja (z vidika medicine) neozdravljivo bolnim dostojanstveno preživetje preostanka življenja. Na društvo Hospic, ki se med drugim ukvarja s spremljanjem umirajočih ter njihovih svojcev. Akademik dr. Jože Trontelj, dolgoletni predsednik komisije za medicinsko etiko, nekdanji predsednik SAZU in znani nevrolog, je že nekaj časa pokojni, torej so tudi njegova mnenja, ki jih je dajal v intervjujih, nerelavantna (če sem nekoliko sarkastičen). V intervjuju za levičarsko Mladino (19. avgust 2011) pa je glede nasprotovanja evtanaziji dejal: »Nasprotovanje evtanaziji ni vprašanje svetovnonazorske opredelitve. Tudi etično precej liberalni Britanci so po dveh velikih javnih razpravah v letih 1994 in 2005 zavrnili legalizacijo evtanazije in samomora z zdravnikovo pomočjo. Oboje je zavrnila leta 2005 tudi Parlamentarna skupščina Sveta Evrope, v kateri sedijo poslanci iz 47 držav. Seveda pa je mogoče in tudi treba veliko več storiti za varovanje in negovanje dostojanstva bolnega na smrt ali umirajočega. A to ne tako, da ga ubijemo. Danes lahko res storimo veliko, in če ne, ni kriva medicina, ampak premalo učinkovita zdravstvena služba. Nikomur ni treba trpeti hudih bolečin ali drugih neznosnih muk. V Oregonu v treh letih veljave zakona o samomoru z zdravnikovo pomočjo nihče ni zaprosil za tako pomoč zaradi bolečin ali drugega telesnega trpljenja. Razlogi prosilcev so bili izguba neodvisnosti, nesposobnost uživanja ugodja, želja samostojno odločiti o času odhoda.« Kot je v omenjenem intervjuju še dejal dr. Trontelj, »dobro urejena paliativna, blažilna oskrba odpravlja razloge za evtanazijo«. »Zanimivo je, da se paliativna medicina na Nizozemskem dolgo sploh ni razvijala, saj ni bilo potrebe. Šele zadnja leta, potem ko so uvedli obvezen predusmrtitveni posvet domačega zdravnika s strokovnjakom za evtanazijo, ti specialisti pa so morali opraviti tečaj iz paliativne medicine, je dela za to stroko več, evtanazije pa manj. A tudi pri nas bo treba za paliativno oskrbo storiti veliko več,« je še povedal (celoten intervju je dostopen TUKAJ).
V nekem drugem intervjuju pa je dr. Trontelj dejal takole: »Evtanazija je etično nesprejemljiva, pomeni rušenje enega od temeljnih kamnov človeške civilizacije, prepovedi umora. Obenem je nepotrebna, saj je mogoče vsakomur ublažiti ali celo odpraviti predsmrtno trpljenje. Če bi hoteli uvesti evtanazijo, za to ni slabšega časa kot zdaj. Prakticiranje evtanazije bi sprožilo vrsto slabih posledic. Kot kaže nizozemska praksa, so napake neizogibne, neizbežne pa so tudi zlorabe. V letu dni je bilo v nasprotju z zakonom evtanaziranih nekaj več kot tisoč bolnikov, ne da bi bili za to prosili, od teh je bilo približno šeststo sposobnih odločanja o sebi, vendar jih ni nihče nič vprašal! Samo en odstotek teh primerov je bil prijavljen oblastem, čeprav je to zakonska obveza! Če se to dogaja discipliniranemu narodu, ki spoštuje zakone, kako bi se legalizirana evtanazija obnesla pri nas, ki imamo za seboj sedem desetletij balkanske tradicije? In kako bi se to šele izpridilo v obdobju ekonomske krize, ko bi zgodnja smrt vsakega bolnika z “drago” boleznijo pomenila ogromen prihranek javnega in zasebnega denarja?!«
Ker sem v svoji dvajsetletni novinarsko-publibicistični karieri slišal že veliko razprav o tem, ali ni bolje, da se nekomu, ki zgolj vegetira na aparatih, omogoči dostojanstveno smrt, sem o tem tudi sam povprašal dr. Trontlja in sicer na nekem posvetu, ki ga je organiziral vladni urad za verske skupnosti – od tega dogodka je sicer minilo že več kot petnajst let. Kot edini predstavnik medijev na tem posvetu sem dr. Trontlju postavil vprašanje glede odklopa z aparatov, ali to lahko štejemo kot evtanazijo. Odgovor je bil negativen – namreč, če pri bolniku nastane možganska smrt (ko aparature ne zaznajo več možganskega valovanja) in ni več možen povratek v življenje, telo pa bi s pomočjo aparatur le še vegetiralo, potem se bolnika lahko odklopi z aparatov, kar se ne šteje kot evtanazija. (A propos: primere čudežnih ozdravitev in celo vrnitve v življenje bolnikov, ki so izkusili klinično smrt, tukaj namerno puščam ob strani.)
Za pametne dovolj – kaj pa za nas, medicinske laike in »telebane«? Naj spomnim na zgodbo, ki sem jo slišal že večkrat: Nemčija že dolga leta na zahodni meji beleži imigracijo starostnikov iz držav Beneluksa (Belgija, Nizozemska, Luksemburg), kjer je evtanazija legalizirana. Ti starostniki želijo zrelo obdobje svojega življenja preživeti v Nemčiji, kjer se počutijo varne zaradi zakonodaje, ki ne omogoča evtanazije. In koga se bojijo? Bojijo se lastnih svojcev, celo lastnih otrok. Namreč, v državah, kjer je evtanazija legalna, se marsikaterega ostarelega znebijo tako, da je bojda sam podpisal zahtevo za evtanazijo, dejansko pa je šlo za smrt na zahtevo svojcev, ki bi se radi rešili bremena. Torej, ali ste s podporo legalizacije evtanazije pripravljeni sprejeti posledice, da lahko legalno pošljejo koga »na oni svet« tudi z njegovim ponarejenim podpisom?
In moje mnenje? Jaz za te posledice ne bi rad odgovarjal. In zame je Ivan Radan postal skoraj že narodni heroj – prav zaradi tega, ker ni izvajal evtanazije.
OPOMBA UREDNIŠTVA: Kolumna je bila prvotno objavljena 31. januarja 2019, zaradi aktualnosti jo znova objavljamo.
