V teh dneh sem v medijih zasledil agencijsko vest, da je evropski komisar za migracije Dimitris Avramopoulus izrazil veselje nad tem, da je dvajset evropskih držav privolilo v nov sistem kvot za razporeditev okoli 50 tisoč beguncev. Da, prav ste prebrali – govori o »beguncih«. Nič od o tem, od kod so, zakaj bežijo.
Sprva sem moral novico kar dvakrat prebrati skupaj z datumom, da sem se prepričal, če slučajno ne berem dve leti »starih jajc«. Ne, nisem se zmotil – novico je objavila STA v sredo, 16. maja 2018. Tako rekoč isti dan preberem poročilo, da so isti dan policisti v Beli krajini zajeli 14 ilegalnih migrantov, ki so seveda takoj zaprosili za azil in ga tudi dobili …
Migrantski sporazum med EU in Turčijo le še mrtva črka na papirju
Drugačno razsežnost imajo podatki, da policistom, ki jih pestijo kadrovske težave, v resnici ujamejo največ petino vseh ilegalnih migrantov, ki prečkajo mejo. Velika večina se jih torej izmuzne in nemoteno nadaljuje pot naprej. Preprost matematični izračun pokaže, da če so od začetka leta pa do sredine maja policisti samo v Beli krajini ujeli okoli 600 ilegalnih migrantov, se jih je slovenskim obmejnim organom izmuznilo od tri do pet tisoč ilegalcev. Kje se sedaj nahajajo, lahko samo ugibamo. Pritisk na slovensko-hrvaško mejo (z južne strani) pa bo seveda čedalje hujši, kar dokazuje, da je migrantski sporazum med EU in Turčijo le še mrtva črka na papirju.
Lahko se samo vprašamo, kako se bo migrantska kriza razvijala v prihodnje, kajti tudi Nemčija in Avstrija, ki sta prenasičeni s priseljenci iz muslimanskih držav, verjetno ne bosta več pristajali na migrantske kvote, nad katerimi se še vedno navdušujejo v Bruslju. Zato tudi ne pride več v poštev praksa iz preteklih dveh let, ko je Cerarjeva vlada poskrbela za migrante tako, da jih je naložila na avtobuse in vlake ter odpeljala v Avstrijo. No, sedaj pa azilantom že obljublja luksuz, ki vsak mesec prinese proračunski strošek skoraj dva tisoč evrov na migranta.
Si predstavljate to krivico? Medtem ko nam javno zdravstvo crkuje po obrokih, premier v odstopu Miro Cerar tako rekoč celoten pravni red postavi na kocko s tem, da zaščiti sirijskega ilegalca Ahmada Šamada pred prisilno vrnitvijo na Hrvaško. Glede ravnanja s proračunskim denarjem smo Slovenci res nekaj posebnega: medtem ko nam osnovne javne funkcije odpovedujejo, od zdravstva do infrastrukture in celo vojske, nikoli ne zmanjka denarja za poplačevanje Jankovićevih stečajev in neplačanih dolgov, pa razne sanacije bančnih lukenj in podobno. Povedano drugače: davkoplačevalci drago plačujemo, da lahko peščica na račun tega denarja »afne gunca«, če uporabim legendarno sintagmo že pokojnega dr. Franceta Bučarja.
K nam prihajajo živet, ne delat, zanje bomo morali delati mi, domorodci
Vprašanje migrantov dejansko nikoli ni bilo humanitarno, saj je bilo pravih beguncev z vojnih območij v Siriji v resnici zelo malo. V Evropo večinoma prihajajo mladi moški, sposobni za vojsko. Prihajajo iz varnih, večinoma muslimanskih držav. V Evropo ne prihajajo kot »gastarbajterji«, tako kot naši dedje v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Prihajajo »živet, ne delat«, zanje bomo morali delati mi, domorodci. Verjetno so jim organizatorji migracij povedali, da je Evropa pravljična dežela, kjer lahko na račun socialnih transferjev udobno živijo, ne da bi mignili s prstom. In razumljivo je, da se marsikdo zato odloči za nepovraten pohod v Evropo. Kjer pa je realnost seveda dostikrat drugačna, pa čeprav se levičarske organizacije še tako trudijo, da bi podelile priseljencem privilegiran položaj, tudi volilno pravico.
Se pa zato za domorodce in staroselce razmere s priseljevanjem drastično poslabšujejo. Izkušnje iz Skandinavije kažejo, da priseljenci iz muslimanskih držav, kjer seveda ne poznajo »evroislama«, kot so ga nekdaj poznali v Bosni in v Turčiji, niso ravno vrsta ljudi, ki bi se prilagodila evropskemu načinu življenja in se integrirala. Povedano drugače: zaradi izredno visokega faktorja konfliktnosti, ki izvira iz povsem drugačnih navad in tudi verske pripadnosti radikalnemu islamu, je razmerje en migrant na sto staroselcev že skrajna meja za obvladovanje razmer.
V državah severne Evrope je ta meja že zdavnaj presežena. Po drugi strani pa Madžarska in ostale države višegrajske skupine ostajajo varne države z zelo nizko stopnjo tveganja. In to ista Madžarska, ki jo mnogi levičarji še vedno zmerjajo, češ da ima fašista na oblasti. Morda predvsem zato, ker je madžarski premier Viktor Orban predvsem realist, medtem ko v Evropski komisiji že tretje leto sanjajo, da imamo opravka z begunci, ki predstavljajo izziv in priložnost, da bomo z njimi dobili znanstvenike, zdravnike, itd.
Slovenija: suverena država slovenskega naroda ali »multikulti« konglomerat priseljencev?
Doslej smo imeli srečo, ker naša država večinoma ni bila cilj. Vendar bo sedaj drugače. Zaradi ugodne azilne politike in primera »Lex Ahmad«, pa tudi zaradi bolj restriktivne politike naših sosed, po drugi strani pa zaradi odprtja balkanske poti, se lahko kaj hitro zgodi, da bo Slovenija postala žep za številne migrante iz bližnjevzhodnih in afriških držav. In to predvsem po zaslugi neodgovorne in protislovenske politike Cerarjeve vlade ter koalicije. Takšno politiko nekontroliranih migracij, ki lahko dolgoročno uniči našo državo, še vedno podpirajo vse tri stranke dosedanje koalicije (SMC, SD, DeSUS), pa tudi Lista Marjana Šarca, Levica in še nekatere levičarske stranke. Nasprotuje pa ji SDS, Združena desnica in nekaj manjših neparlamentarnih strank.
3. julija bodo volitve torej neke vrste plebiscit – odločali bomo namreč o tem, ali želimo še naprej živeti v varni »suvereni državi slovenskega naroda« (po dikciji Majniške deklaracije iz leta 1989) ali pa bo slovensko ozemlje nekakšen »multikulti« konglomerat priseljencev pod taktirko Sorosovih političnih in medijskih izpostav. Smo jim pripravljeni reči NE? Če smo, potem to povejmo 3. junija letos, ko bomo v samoti volilne kabine obkrožili našo volilno izbiro!
Opomba: Kolumna je bila prvotno objavljena na portalu Časnik.si.
