Alexandria Ocasio-Cortez je čez noč postala zvezda demokratske stranke. Tako zelo, da deklarirano socialistko, ki je v newyorškem okrožju premagala izkušenega demokrata Joeja Crowleyja in bo novembra najbrž prišla v kongres, nekateri že vidijo kot prvo predsednico ZDA. V volilni kampanji obljublja javno zdravstvo za vse državljane, brezplačen študij ter državne garancije za lasten dom in za zaposlitev. Pozoren bralec bo opazil, da gre za besednjak, ki ga v Sloveniji uporabljajo Luka Mesec, Miha Kordiš in Violeta Tomić – država bo pač poskrbela za vse, še prej bo do onemoglosti obdavčila bogatejše. A če so pri nas mediji leporečnikom in ekonomskim šarlatanom neskončno naklonjeni in takrat, ko je ogrožena popularnost socialistov, pozornost preusmerijo na nekega nepomembnega Šiška, je onkraj luže zastrigel z ušesi celo levičarski CNN.
Novinar Jack Tapper je vsevedni Ocasio-Cortezovi navrgel, da bi stroški uresničitve njenih idej v naslednjih desetih letih znašali vrtoglavih 40 bilijonov dolarjev in da so celo levičarjem naklonjeni ekonomisti izračunali, da bi višji davki za bogate in korporacije v proračun prinesli samo dva bilijona dolarjev. “Kje bi dobili preostalih 38 bilijonov dolarjev?” jo je vprašal. Odgovora seveda ni dobil, je pa Ocasio-Cortezova začela govoriti, da sta javno zdravstvo in brezplačen študij po svetu nekaj običajnega, kar je v slabo voljo spravilo novinarja, tako da jo je spet vprašal, kje bi dobila 38 bilijonov dolarjev. V maniri socialistov je osemindvajsetletna Latinskoameričanka začela opisovati svoje prigode, ko je delala še kot natakarica, češ, nihče, ki je prišel v njeno restavracijo, ni bil zdravstveno zavarovan, ker bi za to moral plačati 200 dolarjev. Tapperju je bilo dovolj, zato je ta del pogovora sklenil: “Očitno ne bom dobil odgovora na svoje vprašanje, gremo na drugo temo.”
Štrajn pooseblja pokvarjenost levih intelektualcev
Štrajnu kot tipičnemu izdelku družboslovne fakultete iskre med nevroni v možganih očitno še vedno preskakujejo v ritmu nekega drugega časa: zasebno lastnino enači z javno, zasebno podjetje enači s fakulteto. Nekako v smislu, da je “vse naše”. Kaj bi rad? Da država določi, kaj si zasebnik v svojem podjetju lahko izplača. In kdaj. In koliko. Človek, ki ga plačujejo neto davkoplačevalci (od čistilke in avtomehanika do podjetnikov), bi enačil neupravičeno porabo javnega denarja drugih oseb s povsem normalnim in upravičenim razpolaganjem s svojim denarjem. Štrajn je primer osebka, ki v imenu kvazisocialističnega idealizma pooseblja vso pokvarjenost levih “intelektualcev” in njihov pohlep po lastnini zasebnikov. Njegov miselni tok, in takih je v Sloveniji preveč, nikakor ne more zapustiti samoupravnega socializma. Še več. Da je z njim okuženih veliko posameznikov v zasebnem sektorju, so pokazale tudi volitve. Ko zaradi konkurence ne morejo prodati svojih izdelkov po ceni, kot so si jo zamislili, pokličejo na pomoč državo, naj omeji uvoz. Ko v podjetju (iz različnih vzrokov) zmanjka denarja za plače, svojega plačila ne zahtevajo od lastnika, ampak protestirajo na Kongresnem trgu in pričakujejo pomoč države.
Državni plačanec Darko Štrajn (Foto: STA)
Žal je v Sloveniji (še vedno) tako, da si vsak želi, da bi našel zaposlitev v nekem državnem uradu, ker je delo pri zasebniku suženjstvo in bi bilo najbolje, da bi ga država preprosto prepovedala. Potem bomo pa vsi delali na družboslovnih fakultetah, direktoratih ali pa se igrali nevladne organizacije, vsi bomo pili šampanjec z jagodami in jedli čokoladne torte. Do srečnega konca v – propad.
Jože Biščak
