Ob obletnicah banke je bil častni govorec Milan Kučan, bila je ustanovna članica njegovega Foruma 21, Boško Šrot ji je za rojstne dneve prinašal rože. Romana Pajenk je bila pač tista direktorica Probanke, ki je banko ustanovila z namenom, da kreditira štajerske obrtnike in male podjetnike, nato pa izdelala tehniko, da v imenu nacionalnega interesa financira menedžerske prevzeme. A končalo se je tako, kot se je moralo: sporni bančni posli so Probanko pahnili v likvidacijo, (neto) davkoplačevalci so morali za njene nečedne rabote plačati pol milijarde evrov, znašla se je v sodnih postopkih, ki še niso končani. Upokojila se je, danes organom pregona in medijem govori: Niti evra nisem ukradla, dajte mi mir v penziji.
Seveda, logično, povsem razumljivo. Vsak upokojenec bi rad v miru užival starost, le s to razliko, da jo bo Pajenkova lahko na otoku Rab, kjer ob obali Barbata gradi ogromno vilo. Če pustimo ob strani, da je do zemljišča prišla še kot šefica Probanke tako, da je z različnimi manevri najemala, kupovala in prodajala sama sebi, se je zapletla v sodni spor z domačini, o čemer v Demokraciji piše novinarka Petra Janša. Prepiri trajajo že več let, zaostrilo se je, ker je družina Pajenk skušala zagraditi staro pot, ki vodi do obale. Domačini trdijo, da parcela ni bila nikoli predvidena za gradnjo in da je Pajenkova v sumljivih okoliščinah prišla do gradbenega dovoljenja. Sodni postopki še niso končani.
Romana Pajenk je predstavnica skupine ljudi, ki jim pravimo banksterji. Ti so sodelovali v kraji stoletja, kjer je v bančni luknji izginilo dobrih pet milijard evrov. Če temu ne bo sledila ustrezna sankcija, potem bo pravna država dokončno pokopana. Je pa zanimivo, da na levici še vedno prevladuje mnenje, da je za vse kriv kapitalizem. Ampak treba je še enkrat povedati, da je to, kar so počeli bankirji in menedžerji, izrojena oblika kapitalizma, ki s svobodnim in tržnim gospodarstvom nima veliko skupnega. Gre za tipični pajdaški (na Zahodu mu pravijo »crony«) kapitalizem, ki koristi izključno močnim kapitalskim in političnim navezam ter najbolj škodi revnim in srednjemu sloju, se pravi tistim, ki so bančno luknjo prisilno finančno pokrili. A je pomembna razlika med obema oblikama. Pri pajdaškem kapitalizmu ne gre za odklon, ampak za neuspelo tranzicijo, ko Sloveniji ni uspelo izvesti prehoda v tržno gospodarstvo, kot je denimo to storila Estonija. »Crony« kapitalizem pa je odklon od prostotržnega kapitalizma. Oboje je daleč stran od meritokratične družbe. A demoniziranje kapitalizma, češ da melje ljudi, jim krade življenja in jih spreminja v reveže, je cenen marketing tistih, ki so brez osnovnega znanja ekonomije.
Res je, danes na svetu ne obstaja država, ki bi 100-odstotno ustrezala definiciji kapitalizma, ker v vsaki družbi obstajajo regulacije državnega aparata. Razlika med državami je samo v tem, kakšen je delež kapitalizma v ekonomskih odnosih na trgu oziroma kako meritokratična je družba. In Slovenija ima (v primerjavi z drugimi državami, ki so za slovenske levičarje vzor) zelo majhen delež kapitalizma; veliko več je socializma, veliko več je zlorab sodelovanja med državo in gospodarstvom. Slovenija je še vedno pajdaška, je precej daleč stran od tega, da bi bila pravna država. In ravno pravna država daje tisti okvir, ki bi početje banksterjev lahko omejila. Na Islandiji je bila zaradi nepravilnega poslovanja in delovanja bank nemudoma opravljena hitra in učinkovita preiskava, v Sloveniji se zadeva vleče in (neto) davkoplačevalci še danes ne vedo natančno, zakaj so jim iz žepov in denarnic vzeli milijarde evrov za sanacijo bank.
Veliko stvari je odkrila preiskovalna komisija Anžeta Logarja, celo sodelovanje slovenskih bankirjev in menedžerjev s tujimi združbami organiziranega kriminala, a glede na razmere v Sloveniji obstaja upravičena bojazen, da se članom pajdaških omrežij ne bo zgodilo nič. Nekoč, ko odkloni od kapitalizma niso bili tako veliki, so bankirji, menedžerji in borzni posredniki še imeli vest in občutek za odgovornost. Ko so zavozili posel in na beraško palico spravili druge ljudi, so se preprosto pognali z bližnje stolpnice. Danes pa gradijo vile z bazeni in se smejejo oškodovancem.
Kolumna je bila objavljena v prejšnji številki Demokracije!
