Tina Maze je zagrešila grozovit “zločin”. Verbalnega. Če bi živeli v nekem drugem času, bi jo lahko obtožili po razvpitem 133. členu, danes njene besede lahko pomenijo razpihovanje sovraštva po 297. členu KZ RS. Res, prava grozljivka. Uredništvu športnega dnevnika Ekipa je v žilah celo zaledenela kri. Kaj je storila Tina, da je deležna zgražanja?
V začetku tedna je deželo na sončni strani Alp dosegla novica, da je kolesar Jani Brajkovič padel na dopinškem testu. Pač eden izmed mnogih v tem športu, ki se po aferi z Lanceom Armstrongom nikakor ne more otresti prizvoka dopinškega športa. Novico je Tina Maze na družbenem omrežju Twitter pospremila z besedami: “Še en razlog več, zakaj mi ta šport ni bil nikoli všeč in mi nikoli ne bo.” Najboljša slovenska smučarka vseh časov se torej ni samo zgražala zaradi dopinga, ampak je tudi iskreno povedala, da ji kolesarstvo kot šport nikoli ni bilo všeč in ji nikoli ne bo. Takih sodb, ki niso prav nič posebnega, slišimo, kar priznajte, vsak dan nešteto. Nekdo ne mara vampov, drugi rdeče barve, tretji se zgraža nad določeno avtomobilsko znamko, četrti ne mara rokometa, peti prisega, da mu ta ali ona dežela nikoli ni bila všeč in da tja ne bo nikoli potoval, Tini kolesarstvo ni všeč in ji nikoli ne bo. In to je pač javno povedala. Članek, ki je sledil v Ekipi, je imel naslov: “Tina Maze ponižala velikega slovenskega športnega junaka! Ob tem vam bo zaledenela kri!” V tekstu pa, da je Mazejeva s tem tudi pljunila na enega največjih slovenskih junakov prejšnjega leta Primoža Rogliča.
Kako so prišli do tega sklepa, vedo samo oni. Po tej logiki bi človek, ki ne mara vampov, sovražil tudi človeka, ki vampe obožuje. Mogoče celo tistega, ki jih je skuhal. Ali pa bi tisti, ki mu ni všeč rokomet, sovražil tudi človeka, ki mu je všeč, najbrž tudi tistega, ki ga igra. Tina Maze se je vedno veselila uspehov slovenskih športnikov in jim tudi javno čestitala. A če ne mara nekega športa, ga pač ne mara, ji pač ni všeč, zato ima svoje razloge, ki jih ni dolžna pojasnjevati prav nikomur. In težko verjamem, da je s tem svojim zapisom hotela ponižati Primoža Rogliča. Zgražala se je nad dopingiranim Brajkovičem, kar je v odgovoru Ekipi na Twitterju tudi napisala: “Ha ha – najhuje je, da sem potem jaz baraba in on junak. OK!”
Team to aMaze
Pravzaprav je afera, ki to v resnici ni, še eden v vrsti primerov, ko si športno-funkcionarska in novinarska elita mislita, da lahko (vrhunski) športniki govorijo le tisto, kar onedve določita, da je primerno. In da se mora športnik obnašati natančno tako, kot novinarji in funkcionarji (nekakšni moralni razsodniki ali kaj) menijo, da je primerno. Če temu ni tako, pa morajo biti tiho. A Tina je še enkrat pokazala, da je je več v hlačah, kot marsikaterega moškega. In da se za svoj prav tudi bori. Samo spomnite se, kako je zastoju v njeni karieri prišel prelomni februar 2008, ko je v St. Moritzu dosegla prvo slovensko žensko zmago v smuku. Po koncu sezone je sporočila, da sta z Andreo Massijem (trenerjem in partnerjem) ustanovila zasebno ekipo z imenom Team to aMaze. Kljub kritikam v javnosti, še vedno prežeti s socialističnim kolektivizmom, češ da obrača hrbet reprezentanci, ki ji je vse nudila, sta z Massijem vztrajala, nista se menila za govorice in trenirala. Od takrat se Tina ni vrnila domov brez osvojene medalje na svetovnih prvenstvih in olimpijskih igrah. In kako je ravno ta (zasebni) Team to aMaze v deželo na sončni strani Alp prinesel zmagovalno miselnost: da ni nič dovolj dobro, razen zmage. To pa lahko narediš samo, če si odločen, da poveš, kar misliš, da poveš, kaj ti je všeč in kaj ne, da pokažeš svoja čustva. In Tina je to znala. In za tem vedno stala.
Foto: STA
Tudi zaradi tega individualizma, ki ga je spodbujal Andrea Massi in ji pri tem stal ob strani, so športni funkcionarji ob pomoči novinarske “elite” ob koncu kariere želeli Tino še zadnjič očrniti. Saj se spomnite, bilo je dve leti nazaj, kako je 13 tipov, ki so se skrivali za funkcijami odbora za alpsko smučanje pri Smučarski zvezi Slovenije, želelo javnosti Tino Maze pred njeno zadnjo tekmo predstaviti kot pohlepno žensko? Pa skupaj z Massijem nista storila ničesar drugega kot to, da sta se želela pogajati o finančnih okvirih njenega nastopa. Logično. Povsem razumno. Samo socialistična miselnost je tistim funkcionarjem preprečevala, da bi iskre med možganskimi nevroni pravilno preskakovale.
Povedati si moramo, kar mislimo, če je to komu všeč ali ne
Ko je bila pred leti pevka Katja Koren ogorčena nad petjem Tine Maze, češ “ne dovolimo, da nas ‘polnijo’ s slabimi stvarmi”, pritrdila ji je tudi pevka skupine Tabu Tina Marinšek, se nihče ni zgražal. Pač, povedali sta svoje mnenje o petju Mazejeve, pa kaj. In zaradi tega smučarka ni nehala peti. Nekomu je bilo to petje všeč, drugemu ne. Vsak ima pravico, da pove svoje mnenje. In nikomur ni padlo na pamet, da bi rekel, da kdo koga ponižuje.
In, ja, sam imam rad kolesarstvo. Sicer ne kolesarim, kot šport ga rad pogledam. Posebej največje tekme. Zato, ker Mazejevi kolesarstvo ni všeč, ga jaz ne bom nehal gledati. To je moja stvar, to je moja pravica. Nikakor pa nisem užaljen zaradi besed Tine, še manj menim, da bi bil kateri izmed slovenskih vrhunskih kolesarjev ponižan, ker nekdanja smučarka tega športa ne mara. Povedati si moramo, kar mislimo, če je to komu všeč ali ne. Gre za svobodo govora, ki ni to, da ti poveš stvar, ki je nekomu všeč, ampak da poveš tudi tisto, kar nekomu zagotovo ne bo všeč. Tina to počne. In tako je tudi prav.
Jože Biščak
