Za pripravo tega prispevka sem se poslužil »strica« Googla, ki mi je posredoval osnovne podatke o predsedniku Evropske komisije – torej predsedniku evropske vlade, in seveda o predsedniku madžarske vlade. To običajno naredim že zaradi pravilnih zapisov imen in priimkov tujih oseb, toda tokrat sem naletel na veliko presenečenje.
Ko sem naletel na podatek o rojstnem dnevu Jeana-Clauda Junckerja, torej 9. december 1954, kar nisem mogel verjeti svojim očem. Gospod je torej star 64 let. Ne to ne more biti res sem si rekel. Google – gremo dalje v nova preverjanja. Toda povsod isti odgovor. Gre torej za osebo, staro 64 let. Zapustil sem svoj kabinet in se odpravil k ženi in jo vprašal koliko misli, da je star ta gospod. Kot iz topa je izstrelila: »Star je okoli 80 let«. Ja, pa ni, sem ji povedal in dodal točen podatek, koliko je star. Seveda sem se lahko pohvalil in ženi dodal pripombo, da sem le enajst mesecev mlajši od njega, in ona je ugotovila, da ima pravega mladeniča. Pa šalo na stran.
Jeana-Clauda Junckerja, sem osebno srečal dvakrat. Obakrat na sedežu Evropskega parlamenta, ko je bil gost na kosilu vodij poslanskih skupin EPP (Evropska ljudska stranka, katere članica je SDS). Obakrat popolnoma enak scenarij. Na kosilo je prišel zelo počasi, lahko bi rekli, da se je bolj pridrsal, kot prišel. Že pred kosilom je zvrnil dva kozarca vina, enkrat pojedel tudi juho, drugič pa še to ne, in je odšel s pripombo: »I will be back« (vrnil se bom). Seveda ga ni bilo nazaj. Neprijeten občutek sem imel. Precej podoben tistemu, ko so ga gostje podpirali pri hoji in so to službe Evropskega parlamenta mirno pripisale išijasu in ne alkoholizmu. Da ne govorimo o primeru, ko je prišel pred novinarje z dvema desnima čevljema.
Toda moj namen ni bil, da pišem o tem, moj namen je, da pišem o dvojnih merilih, ki v Bruslju očitno veljajo. Ena so za tako imenovane prvorazredne, druga pa za drugorazredne, kot bi rekli v Sloveniji.
Se še spomnite, kako je Jean-Claude Juncker pred leti pričakal madžarskega predsednika vlade Viktorja Orbána v Bruslju? Če ste pozabili, naj vas spomnim. Ko se mu je Viktor Orbán približeval, je dejal: »Prihaja diktator.« Nato mu je stisnil roko, z drugo roko pa ga je dobesedno klofnil. In to naredi politik, ki sploh ni bil izvoljen na neposrednih volitvah, politiku, ki je bil izvoljen na neposrednih volitvah, na katerih je dobil takrat nad 50 odstotkov vseh glasov volilcev Madžarske? Nezaslišano in nesramno. Da o drugih podvigih Jeana-Clauda Junckerja sploh ne govorim. Se še spomnite, kako se je z zadnje strani približal Miru Cerarju in ga prijel za očala, da ga ta ni mogel videti? Ali pa primera, ko se je Jean-Claud Juncker z zadnje strani približal hrvaškemu šefu vlade Andreju Plenkoviću in ga dobesedno ušipnil v zadnjico? To so primeri, ki niso dopustni ne v diplomaciji ne v povprečnem odnosu med povprečnimi ljudmi, toda demokratična Evropa preprosto – zame nerazumljivo molči.
Se je pa pomemben del te iste demokratične Evrope takoj oglasil ob tako imenovani plakatni zadevi na Madžarskem. Seveda gre za plakate, ki jih je postavila stranka Viktorja Orbána, na katerih sta dva zagovornika migracij v Evropo, to sta Jean-Claude Juncker in George Soros, rojen na Madžarskem, sicer pa milijarder iz ZDA, ki znatno denarno podpira vse, kar diši po priseljevanju v Evropo. In kaj je s temi plakati narobe? Jean-Claude Juncker in George Soros dokazljivo in resnično podpirata priseljevanje v Evropo. Toda glej ga, zlomka. To naj bi bilo žaljivo za Jeana-Clauda Junckerja.
Mi zna kdo čisto po kmečko razložiti, zakaj klofuta in zmerljivka »prihaja diktator« avtorja Jeana-Clauda Junckerja, namenjeni Viktorju Orbánu, nista sporni in nista žalitev, in zakaj je dokazljivo dejstvo, da sta Jean-Claud Juncker in George Soros zagovornika priseljevanja v Evropo, žalitev za Jeana-Clauda Junckerja?
