Piše: Gašper Blažič
Marsikdo se je že navadil, da se idejni in tudi pravni dediči strank nekdanje koalicije Demos dandanes identificirajo kot »desnica«, čeprav ta oznaka ni točna, pa ne samo zaradi tega, ker je v okviru sodobne desne opcije precej posameznikov, ki se med seboj razlikujejo pri pogledih na socialo in gospodarstvo.
Tako imamo znotraj sodobne slovenske »desnice« denimo klasične liberalce, socialdemokrate pa tudi zmerne patriote, ki tudi po gospodarski plati zagovarjajo predvsem interes naroda in ne toliko posameznika. V času slovenske pomladi smo tudi znotraj Demosa liberalce (pravzaprav obrtnike), katerih najvidnejši predstavnik je bil tedanji poslanec in kranjski župan Vitomir Gros, pa tudi socialdemokrate, ki jih je sprva vodil sindikalist France Tomšič in za njim Jože Pučnik, oba pa sta izhajala iz tradicije nemške socialdemokracije. Vsem pa je bil skupen odpor proti ideologiji in praksi totalitarnega komunističnega režima ter privrženost slovenski pomladi, demokratični, svobodni, »suvereni državi slovenskega naroda« torej, kot je to izrazila Majniška deklaracija iz leta 1989.
Z razpadom Demosa konec leta 1991 pa je prišlo do nekakšnega »mešanja« strank obeh taborov. Nastajale so velike mešane koalicije, vendar se nasledstvo nekdanjih družbenopolitičnih organizacij nikakor ni hotelo odpovedati monopolu nad oblastjo, zato so bile nekdanje Demosove stranke v teh koalicijah bolj kot ne »figov list«. Konstrukt Depala vas je denimo sesul idilično podobo demokratične »sredine«. Slednja je po razpadu LDS začela vedno bolj ugašati, medtem ko so se začele krepiti jedra dogmatične skrajne levice, ki pa niso mogla doseči večjih učinkov na javno mnenje. Tudi zato je politično podzemlje začelo lansirati »nove obraze« in »reciklirane« stranke, ki so na videz ponudile nekaj novega in neobremenjenega, dejansko pa je šlo samo za staro vsebino v novi embalaži. Ali kakor bi rekli na jugu nekdanje skupne države: »Isto sranje, drugo pakovanje.« In ko je iz politike odšel še Borut Pahor, ki je eden od znanilcev levice prihodnosti, se je tem »starim jedrom« dokončno »utrgalo«. Poglejmo samo prakso vladanja vladajoče stranke Gibanje Svoboda – kot bi bila slednja kopija (skrajne) Levice.
Je v tej zgodbi sploh še prostor za normalno levico? Recimo takšno, ki bi se opirala – v slovenskem zgodovinskem izročilu – na držo pogumne in načelne aktivistke Angele Vode? Ko je slednja že pred napadom nacistične Nemčije na Sovjetsko zvezo vodstvo Komunistične partije Slovenije opozarjala na zlohotne Hitlerjeve načrte, je sledilo strahovito maščevanje Borisa Kidriča. Ne glede na to, da ji je zgodovina dala prav, je prekletstvo nad njo izrečeno ostalo še naprej. In to samo zato, ker si je upala misliti drugače v času, ko so komunisti vse stavili na zavezništvo z nacistično Nemčijo. In ker ni gojila sovraštva do ljubljanskega škofa Gregorija Rožmana, ki ga imajo še sodobni levičarji za nekakšnega »satana«. Ironija vsega je, da je veliko vlogo za to, da Angela Vode ni bila pahnjena v pozabo, odigral duhovnik Stanislav Perčič, njeni zapiski pa so izšli pri »desni« založbi Nova revija leta 2004.
Hoditi po stopinjah Angele Vode, slediti zorej načelnosti in poštenosti, je tudi danes znotraj obstoječe levice že skoraj znanstvena fantastika. Kdorkoli iz levice bi poskušal kaj takšnega, bo hitro dobil etiketo »janšista«. To se je zgodilo celo Matjažu Hanu, aktualnemu predsedniku SD, ki pa ni tip človeka, ki bi podjetnike naganjal z bajoneti v morje. Tudi sicer imamo v Sloveniji kar nekaj levičarjev, ki jim skrajneži lepijo to etiketo – in to samo zato, ker so vzpostavili distanco do sedanjega načina vladanja ali pa so izrazili pripravljenost na dialog z desno opcijo (kajti za skrajne levičarje SDS kajpak predstavlja »skrajno desnico«). Je morda to znamenje upanja, da se bo v prihodnosti vzpostavila t. i. levica prihodnosti? Da, ampak do takšne levice bomo morda prišli šele takrat, ko bo sedanje oblastno lomastenje pripeljalo do zelo boleče streznitve.
