Piše: Gašper Blažič
Verjetno ste opazili, da smo zadnje čase znova začeli nekoliko več uporabljati sintagme »levi fašizem«, »levi fašisti« in podobno. In seveda so takoj sledili glasni protesti v komentarjih pod člankih ter na družbenih omrežjih, da gre za oksimoron, ker je menda fašizem (bil in bo) desna ideologija. Seveda se zavedam, da tu ne bo pomagalo nobeno pojasnilo – niti to, da je bil Benito Mussolini, ki velja za poosebljeni fašizem, v svojem izvoru socialist. Enako velja za Adolfa Hitlerja, čigar stranka, ki jo je vodil, je bila nacionalno-socialistična in celo »delavska«. Napis, ki je krasil številna zbirna in tudi uničevalna taborišča, namreč »Delo osvobaja« [Arbeit macht frei] je samo dodatno osvetljeval politično substanco ideologije sil osi dvajsetega stoletja.
Seveda se bo marsikdo spomnil, da je sintagmo »levi fašizem« 8. februarja 2013 preko videonagovora udeležencem shoda Zbora za republiko omenil tedanji in sedanji predsednik vlade Janez Janša. Tu sploh ni pomembno, kdo je sintagmo prvi izumil, a dejstvo je, da jo navaja tudi Wikipedia. Koga dejansko predstavlja? Predvsem skrajno levico, ki pa ima v Sloveniji svojstvene poteze, ker ne predstavlja neke borbe za vzpostavitev pravičnosti (čeprav se tako praznuje), pač pa kot branik starih revolucionarnih privilegijev ter njihovo podaljševanje v nov čas. Ob tem so seveda vsi, ki ne trobijo z njo v isti rog, kajpak »fašisti«. Ne glede na to, da je ta skrajna opcija že zdavnaj sama uvedla tipično fašistično segregacijo na »partijska nebesa« in »partijski pekel«. Prav zaradi sistema ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil skrajna levica, katere stranka z imenom Levica predstavlja zgolj jedro, sploh ni nek obroben pojav slovenskega prostora. Prav nasprotno: ker NOB še danes predstavlja nekakšen mainstream politične substance Slovenije, levičarski radikalci oz. levi fašisti svoje ideje lahko javnosti prodajajo kot nekaj normalnega. Zato ni nič nenavadnega, da je lahko razvpiti jezični poslanec SD Matjaž Nemec še nedavno lahko javnosti prodajal floskule o skrajni desnici in njenih povezavah z največjo vladno stranko, ne da bi kateri od medijskih poznavalcev problema trenil z očesom.
In glej ga, zlomka: komaj se je črnilo na papirju, kjer so bile zapisana stališča Nemca in njegovih somišljenikov o domnevnih neonacistih v Sloveniji, posušilo, se je zgodila serija protestov proti vladnim ukrepom. Sedaj že tradicionalnim shodom petkovih kolesarskih vstajnikov so se pridružili še protesti ob sredah. Le da so bili tokrat organizatorji iz vrst opcije, ki bi jo sicer res lahko prepoznali kot »skrajno desnico« – ne glede na to, da je vodja ene od izvenparlamentarnih strank, ki organizira te proteste, potomec prve ali druge generacije priseljencev. Njegove grožnje z blokado države ter celo državnim udarom so same po sebi dovolj zgovorne, prav tako tudi obnašanje protestnikov, ki jih vodi Ladislav Troha, pa tudi njegova politična agenda in navsezadnje vdor v zgradbo RTV Slovenija. A televizijci kljub temu še vedno iščejo politične skrajneže tam, kjer jih ni.
Za razumevanje sedanje situacije se velja ozreti nekoliko v preteklost, dobrih 30 let nazaj, ko se je politični pluralizem šele vračal na slovenska tla in so nastajali prvi zametki strank slovenske pomladi. V tistem času ni bilo zaznati kakšnih velikih populističnih izrastkov, če ne upoštevamo razmeroma populističnega Ivana Krambergerja. Njegova nasilna smrt – motiv za ta umor je bil verjetno v tem, ker je bil za paradržavo preveč neobvladljiv – je (skupaj z razpadom Demosa) naredila prazen prostor za Jelinčičeve nacionaliste, ki so se takrat še kot dokaj sveži »novi obrazi« pozno jeseni 1992 zavihteli med najmočnejše parlamentarne stranke (12 sedežev), vendar je poslanska skupina kasneje razpadla, nekateri njeni člani so vstopili v izvenparlamentarno Slovensko nacionalno desnico. Kasneje so se pojavile nekatere druge obrobne stranke (Nacionalsocialna zveza pod vodstvom Matjaža Gerlanca, pa Štormanovi republikanci, itd.), a nobena od njih ni resneje posegla v politiko. Jelinčič je konec devetdesetih zavzel retoriko, ki jo zdaj uporablja Miha Kordiš, a jo nekaj let kasneje tudi opustil. Zato se skozi turbolentno obdobje nastanka slovenske parlamentarne (pol)demokracije ni mogla razviti neka jasna skrajno desničarska opcija. V glavnem je bil srž problemov vedno nekje v politični sredini, kjer je ena od pomladnih strank skoraj vedno po »kocbekovsko« sodelovala z drugo stranjo. Da je bila bolečina še večja, je po volitvah leta 1992 svoj kol v projekt obnove Demosa zabil še Ciril Pucko. Pomladna stran se je v tem času nekako sprijaznila s sociološko kategorijo »desnica«, čeprav njena politika ni tipično »desna« – po eni strani je večinsko socialno naravnana, po drugi strani pa naklonjena spremembam v nasprotju s socialističnimi konservativci, ki branijo t. i. komunofevdalizem.
Do večjih sprememb je v tem taboru prišlo šele po letu 2015 z velikim migrantskim valom v Evropo. Medtem ko se klasično-liberalna opcija pri nas nikoli ni znala dobro organizirati (z izjemo Virantove Državljanske liste, ki je hitro odšla v zgodovino) in je kvečjemu lahko ponudila korekcijo preveč socialistično obarvanim programom v obstoječih pomladnih strankah (in ja, edini ostanek zametka takšne stranke Prstan je danes na twitterju samo še ena od levičarskih propagandnih ekspozitur), so se zato začeli organizirati tisti, ki so menili, da se je tedanja desna opozicija premalo ukvarja z identiteto in problemom migracij oz. da je pri teh vprašanjih predvsem v evropskih političnih strukturah preveč pragmatična in premalo naklonjena obrambi nacionalnih interesov. S tem namenom je nato nastala Domovinska liga, ki je bila tehnično spočeta na podoben način kot Državljanska lista, vendar so jo že v samem štartu dejansko pokopali kar njeni glavni protagonisti, najprej s tem, ker so si za glavnega nasprotnika izbrali SDS (ki je bila tedaj še v opoziciji!), nato pa še z medsebojnimi prepiri. To seveda ne pomeni, da je omenjena stranka že odpisana, saj še vedno lahko nastopi na volitvah prihodnje leto. Nekaj upanja ji pri tem daje uspeh Alternative za Nemčijo, ki je na nedavnim zveznih volitvah v Nemčiji dosegla lep uspeh in je verjetno tudi doslej vladajoči CDU/CSU pobrala precej glasov. Za zdaj pa ni jasnih kazalcev, da bi Domovinska liga utegnila postati zelo resen politični akter, a do pomladi naslednjega leta se lahko zgodi še marsikaj.
Toda tisto, kar želim povedati, je ozadje krepitve t. i. alt-right (alternativne desnice), ki naj bi nastala kot nekakšen korektiv etablirane in že nekoliko preveč pragmatične evropske konservativne opcije, ki jo alternativci pogosto imenujejo »vazelin-desnica«. Ta alternativna opcija, ki je navznoter tudi precej raznolika, se zadnje čase krepi ne samo zaradi dogajanja v evropski politiki na relaciji Bruselj-Višegrad, ampak tudi zaradi skupne točke, ki združuje vse tiste, ki sicer radi podlegajo populizmu: ljubezen do teorij zarot in v nekaterih primerih tudi antijudovski refleks, ki naj bi bil odmev na zadnje čase trendovsko zasnovano novolevičarski konglomerat ideologij s skupnim imenom »woke« (prebujenje). V dobi pandemije covid19 se je pokazalo, da ljudske množice potrebujejo instant odgovore na vprašanja glede razlogov za pandemijo, zato so mnogi hitro zapadli v fazo zanikanja: virus ne obstaja, epidemija ne obstaja, vse je samo psihološka zanka globalistov, da bi uvedli novi totalitarizem, kjer bo vsak posameznik nadzorovan s čipom, ki ga bo prejel preko cepiva proti menda izmišljeni bolezni covid19. Takšen resentiment se je pokazal tudi v Sloveniji, kjer je tudi del volilnega telesa SDS stranki odrekel poslušnost prav zaradi svoje lastne preobčutljivosti na teorije zarote. Tako se je zarisala nova fronta, ki odslej ne poteka več na ločnici med levico in desnico, med katoliško Cerkvijo in anti-Cerkvijo. Kot smo lahko videli, se je na anticepilskih protestih povezala nova nenačelna koalicija, v kateri najdemo zelo pisano število ljudi: tradicionalne katoličane (Scutum Fidei), poleg njih še nekatere druge, ki se napajajo iz privatnih razodetij (in s tem tudi kontrirajo papežu in škofom, balkanske priseljence, pa številne skrajne levičarje, a tudi tiste, ki se prištevajo k sektorju alternativne desnice. Takšno dogajanje daje slutiti, da če se do naslednjih parlamentarnih volitev situacija glede pandemije ne bo izčistila, se lahko zgodi, da bodo na volitvah slavili skrajneži (pa ni pomembno, katere barve), kar bo za Slovenijo katastrofa. Tudi zato je razumljivo, da se vladi mudi pri pozivanju k cepljenju, da bi lahko do začetka zime Slovenija dosegla dovolj veliko kritično maso cepljenih, s čimer se bodo ukrepi začeli polagoma sproščati. Seveda je treba omeniti tudi dejstvo, da ima sedanja vlada dejansko zelo šibko večino in da v tem trenutku ne more uresničiti nekaterih predvolilnih zavez, ne da bi pri tem tvegala svoj lasten padec.
Kaj hočem reči? Predvsem to, da sta skrajna levica in skrajna desnica dejansko dva obraza ene in iste Janusove glave. Imata veliko več skupnega, kot smo sicer pripravljeni pozvati. Je pa res, da v slovenskem prostoru med njima ni simetričnosti. Tisti, ki izražajo svojo lolajnost radikalnemu levičarstvu, imajo sebe za normalne, vse, kar je od njih karkoli drugače, je zanje že »skrajno desno«, to pa je predvsem SDS. Tisti, za katere je SDS premalo radikalna (in celo sam sem občasno kritičen do nekaterih pristopov, ki so bolj pragmatična, kot bi bilo potrebno), pa za leve fašiste pravzaprav niti niso tako problematični. Morda tudi zaradi tega, ker lahko v dobi nenačelnih koalicij lahko nastopijo skupaj proti skupnemu sovražniku. Kot smo lahko videli, so se tudi KUL-ovci, ki so bili ob lanskem padcu Šarčeve vlade med seboj na smrt skregani, spet sporazumeli o skupnem nastopu. A tista ključna točka, ki jih združuje, je samo ena: razredni sovražnik J. J. Ko slednji ne bo zadostoval, bo tudi ustavni lok (znova) počil.
Gašper Blažič je novinar Demokracije, urednik njenega dnevnega deska ter urednik portala Blagovest.si.
