Piše: Aleksander Rant
Se vam zdi naslov moje današnje kolumne čuden? Provokativen? Se vam zdi nenavadno, da si odgovorni urednik nekega medija privošči o politiku zapisati nekaj pozitivnega? Sploh o nekom, ki je že 30 let in več lahko samo negativec, diktator, vojskovodja, fašist? Čudno je prebrati tak naslov, ker ga nismo vajeni. Ker so nam načrtno vsadili v glavo sliko čemernega, zamerljivega in robatega politika. Politika, ki se gre revanšizem, ki je ves čas slabe volje, ki hoče zatirati druge. Janez Janša je postal oseba, o kateri ni moč razmišljati pozitivno. Moramo ga sovražiti, mora nam biti priskuten. Tako so nam zaukazali nikoli izvoljeni ustvarjalci javnega mnenja – centri moči, kot jih po novem imenuje leva elita.
V resnici pa je Janez Janša vse prej kot to. Sam ga osebno ne poznam na tak način, da bi lahko govoril o njegovem karakterju, lahko pa spremljam zunanja dejanja neke osebe in po tem presojam njegovo delovanje. Janez Janša je za slovenske politike pravi pravcati frajer, car, faca, če hočete. Je človek, ki lahko v ponedeljek vodi Evropsko unijo, v torek pa montira most pri eni od slovenskih družin, ki so jih prizadele poplave. En dan se lahko druži s svetovnimi voditelji, drugi dan pa bo z nasmeškom segel v roke najmanjšemu izmed nas. In morda je celo med preprostimi ljudmi bolj doma kot med živinami svetovne politike.
Janez Janša je nekdo, ki se je iz anonimnosti povzpel na mesto ministra za obrambo v času osamosvajanja. Človek, ki je poleg Bavčarja in mnogih drugih najbolj nosil glavo v torbi. Ne zase. Za nas. Za našo samostojnost. Za našo prihodnost. Tak človek bi bil v drugih državah za mlade generacije vzornik, heroj, primer predanega državljana, borca za človekove pravice, borca proti diktaturi. In to vse Janez Janša tudi je. V tridesetih letih so človeku tako umazali ime, da je govoriti lepo o Janši politizacija, janšizem. Da je strinjanje s politikami Janeza Janše družbeno nesprejemljivo. Vprašajmo se, kaj je nesprejemljivo pri politiki Janeza Janše? Družinam prijazno okolje, svobodna gospodarska pobuda, nižji davki za večjo blaginjo vseh, olajšave za velike družine, okolje, ki mladim nudi priložnost za uspeh, država brez kriminalnih združb in centrov moči, pravosodje, ki sodi po zakonu in ima za vse enake standarde, varne meje, boj proti organiziranemu kriminalu, pluralni mediji, delujoče zdravstvo – ne glede na to, v kakšni obliki, delujoče šolstvo. Kaj od teh politik je slabo? Smo mar potem vsi, ki si želimo normalno državo, janšisti?
V času svoje službene poti sem imel možnost spoznati veliko politikov. Ne bom operiral z imeni. Nekateri so prišli, kot da je svet njihov. Nekateri niso niti pozdravili, tako so bili polni samih sebe. Nekateri so se pogovarjali tako zviška z mojimi sodelavci, da sem bil prav jezen. Janez Janša pa je bil vedno eden redkih, ki je prijazno pozdravil, se nasmehnil, si vzel minutko, pokramljal s človekom, ne glede na to, kakšen položaj je zasedal. Janez Janša ni ločeval ljudi na visoke in nizke, na prvo- in drugorazredne. Z vsemi je ravnal kot z ljudmi, na istem nivoju. Najbolj vesel pa je bil, če se je lahko družil z mladimi. In tu je največja napaka napačnega razmišljanja. Češ da sta Janša in SDS za »tastare«. Ko razni kupljeni spletni vplivneži mlade prepričujejo, kakšen car je Robert Golob, lažejo – zavajajo mlade. Robert Golob tudi povohal ne bi nekoga pod sabo. Pravi car, ki je tudi najbolj v koraku s časom, ki sam uporablja družbena omrežja, ki mladim daje priložnosti in želi ustvariti najboljše možne pogoje za mlade, pa je prav Janez Janša.
Celotna kolumna bo seveda izpadla kot panegirik Janezu Janši. A to sploh ni njen namen. Jaz nimam nobene potrebe, da hvalim enega politika, tudi kruh si služim s svojim delom, ne s hlapčevanjem komurkoli. A prav je, da prerežemo meglo tridesetih let laži. Da odpremo srca za resnico. Da ugotovimo, da je Janez Janša eden redkih resnih politikov, ki jih premore Slovenija, in da ni negativec, čemernež, diktator. Da je prav obratno. Mnogokrat vesel človek, demokrat, mladim naklonjen politik in v vseh pogledih državnik. Ker se bori proti globoki državi, pa je že desetletja negativec. Mladi so radi uporniki, za vzornike si zmotno jemljejo like, kot so množični morilec Che Guevara ali množični morilec Josip Broz Tito. Levica je uspešno prodala izmečke človeštva mladim za vzornike. A če želijo mladi vzornika, upornika, v Sloveniji ni boljšega od nekoga, ki se že 35 let bori za demokracijo, za pravno državo in za konec vladavine mafije v Sloveniji. Zaradi tega je bil šikaniran, diskreditiran, oblaten, dvakrat zaprt, krivično obsojen. Če mladi želijo pozitiven vzor, ga imajo – le sporočilo o resnici jih mora doseči.
