Piše: dr. Matevž Tomšič
Aktualni predsednik vlade Robert Golob je prepričan, da ustvarja zgodovino. Da njegova vlada niza uspehe, ki jim ni para v preteklosti.
Najprej je za velik dosežek razglasil slovensko sodelovanje v veliki izmenjavi ljudi, ki so jih obtožili vohunjenja in podobnih aktivnosti. Vanjo sta bila vključena tudi ruska agenta, ki so ju pred časom aretirali v Sloveniji, češ da gre tako rekoč za prispevek k svetovnemu miru. Še večje (samo)hvale je bilo deležno to, naj bi Sloveniji, konkretno njeni prihodnji komisarki Marti Kos, v novi Evropski komisiji pripadel resor za širitev Unije, kar bo vključevalo tudi obnovo Ukrajine. Po zatrjevanju ljudi v vladni koaliciji naj bi si prizadevali prav za to področje, ki da je v posebnem strateškem interesu države. Skratka, dobili bomo pomemben resor, kar naj bi bil dokaz velikih pogajalskih sposobnosti Goloba in njegovih.
Vse to hvalisanje dejansko nima nobene zveze z realnostjo. V zgodbi o izmenjavi domnevnih vohunov med Zahodom in Rusijo je bila Slovenija samo v vlogi izvajalke scenarija velikih svetovnih sil. Tudi omenjenih ruskih agentov njene varnostno-obveščevalne službe po vsej verjetnosti niso izsledile same, ampak so na njiju opozorili zahodni zavezniki. Bi pa slovensko javnost nedvomno zanimalo, kaj sta ta dva v državi konkretno počela. Skoraj gotovo ni šlo za vohunjenje v klasičnem pomenu besede, ampak prej za izvajanje logistike pri financiranju ruske propagande. V tem primeru bi bilo predvsem pomembno izvedeti, koga vse sta zalagala z denarjem.
Pri dodelitvi resorja v Evropski komisiji pa zadeva nikakor ni končana. Slovenska komisarska kandidatka namreč nosi s seboj zelo težko »prtljago«, zato njena potrditev v EP nikakor ni samoumevna. Sporna sta predvsem dva momenta. Prvi je domnevno sodelovanje s komunistično tajno policijo, za kar so dokazi dokaj resni, tako da evropski poslanci tega prav gotovo ne bodo spregledali. Drugi, ki ni nič manj problematičen, so njena proruska stališča, ki jih je zastopala ob začetku invazije na Ukrajino – ko je kot prioriteto izpostavila negovanje dobrih odnosov z agresorko Rusijo. To bi bil lahko predvsem pri poslancih z območja Srednje Evrope in Baltika razlog za nasprotovanje njenemu imenovanju. Če bo zavrnjena oz. prisiljena odstopili, pa se bo »saga« ponovila in vprašanje je, ali bo Slovenija ostala pri tem resorju. Ta, ki ga ima sedaj, sicer ni nepomemben, a vlada in njeni podporniki njegovo veljavo močno potencirajo. Slovenija namreč nikakor ne bo mogla sama določati širitvene dinamike Unije.
Razglašanje pomembnosti resorja, ki naj bi ga zasedal slovenski član Evropske komisije, služi samo prikrivanju obskurnosti aktualne vlade na evropskem političnem parketu. Le-ta niti po naključju ni upoštevanja vreden akter, kot to želi prikazati njen predsednik. To se je jasno pokazalo z zavrnitvijo prvotnega kandidata za komisarja Tomaža Vesela, za katerega so v vladi odločno zatrjevali, da je »najboljša možna« izbira, pri kateri bodo neomajno vztrajali. A mu je kandidatka za predsednico Evropske komisije Ursula von der Leyen nonšalantno pokazala »rdeči karton« in »neomajni« Golob je to mirno požrl. Pri tem se je še sprenevedal, da je Vesel sam odstopil, in direktno lagal, da mu von der Leynova ni poslala pisma z zahtevo po zamenjavi kandidata. Pri tem zavajanju javnosti so mu asistirali tudi nekateri novinarji osrednjih medijev, ki so širili informacije, da pismo sploh ne obstaja (to veliko pove o njihovi »neodvisnosti«). A to se jim na koncu ni izšlo. Vsega se dandanes vendarle ne da prikriti.
Vsa ta šarada je še en kamen v mozaiku spoznanja o profilu tistih, ki s svojimi odločitvami krojijo življenje Slovencev, poleg tega pa še nastopajo v imenu slovenske države v tujini. Če je kaj »zgodovinskega«, so to razsežnosti njihove nesposobnosti za vladanje.
