Piše: dr. Mitja Steinbacher, dekan Fakultete za pravo in poslovne vede
Določanje cen na enotnem evropskem trgu z električno energijo je visoko razvito in ponuja možnosti učinkovite zaščite pred cenovnimi tveganji pri dobavi električne energije končnim uporabnikom. Velika pomanjkljivost enotnega trga z električno energijo je v visoki stopnji monopoliziranosti pri ponudbi električne energije v elektroomrežje, ki jo zaznamuje relativno visoka navzočnost državne lastnine v elektrarnah. Trg električne energije bi lahko opravljal svoje poslanstvo le ob pogojih razpoložljivosti energije v omrežju v različnih časovnih okvirjih glede na potrebe trgovcev z električno energijo.
V zdajšnjih razmerah si ne morem zamišljati učinkovitejšega načina razporejanja električne energije do kupcev kot s pomočjo enotnega trga z električno energijo. A kot velja za vsak trg, je tudi trg z električno energijo odvisen od sposobnosti dobaviteljev zagotoviti povpraševane količine, in sicer na dogovorjen način in v dogovorjenem obsegu. Cene na enotnem evropskem trgu z električno energijo rastejo že daljše obdobje z začetki rasti, ki segajo precej pred začetek ruske agresije na Ukrajino. Razlogi za naraščanje cen električne energije so večplastni, večinoma pa jih v tem primeru povezujemo s politiko zamenjave cenejših in zanesljivih virov električne energije z dražjimi in manj zanesljivimi viri ob hkratnih naraščajočih potrebah po stabilnih virih zaradi elektrifikacije transporta. Cenovni pospešek, ki smo mu priče, pa se je zgodil z zniževanjem rabe plina za potrebe proizvodnje električne energije, kar je sprožilo ponudbeni krč, ki ga ni mogoče na hitro nadomestiti. Ponudbeni krč se krepi zaradi negotovosti glede morebitne eskalacije ruske agresije v Ukrajini.
Ta izpad ponudbe sicer v količinskem obsegu glede na celotno proizvedeno električno energijo ni pretirano velik, sploh upoštevaje možnosti dobave ukrajinske elektrike v evropski elektrosistem. Po popolni integraciji ukrajinskega elektrosistema z evropskim lahko v resnici pričakujemo povečanje ponudbe električne energije za evropske odjemalce in s tem znižanje cene električne energije in zmanjšanje z dobavo električne energije povezanih tveganj. Pogoj za integracijo ni toliko tehnološki, kot je geostrateški. Gre namreč za to, da mora Ukrajina v vojni z Rusijo neizpodbitno zmagati, sicer integracije ne bo. V primeru zmage Rusije se lahko zgodi dezintegracija enotnega evropskega trga električne energije z mogočo prevlado teženj po samooskrbi z električno energijo. Takšne težnje lahko peljejo v politično polarizacijo in popularizacijo nacionalističnih teženj. Skrajni izid je lahko »ekonomski spopad« za električne vire med narodi Evropske unije, ki bi rezultiral v dražji in manj zanesljivi dobavi elektrike za vse nas. V primeru zmage Rusov v njihovi vojni nad Ukrajinci bo treba za sprostitev ponudbenega krča pokazati precej politične modrosti za podporo prilagodljivosti pri angažiranju cenejših virov električne energije, po možnosti na način, da bodo ti viri manj odvisni od vsakokratnih političnih koalicij in političnih sentimentov.
Ta hip energetska kriza ostaja na ravni cenovnega nihanja, ki je še obvladljivo. Dokler je kupna moč evropskih gospodarstev zadosti visoka, je cenovni dvig še mogoče prenesti. Težava bo nastala, če bodo politiki popustili pred skušnjavo po centralnem načrtovanju trga z električno energijo in bodo začeli oni namesto trga določati cene električne energije za vse. V okoliščinah rigidne ponudbe, kot ta hip velja za proizvodnjo električne energije, rešitve ni mogoče najti v cenovnih omejitvah in v nacionalizacijah že itak oligopolne ponudbe, ki je že pod močno državno roko. Cenovne omejitve v okoliščinah prostega določanja cen in rigidne ponudbe peljejo v monopolizacijo cene in ponudbe, kar je v nasprotju vsaj s protimonopolno zakonodajo. Rešitev je drugje: v iskanju načinov za sprostitev ponudbe, v kar se da celoviti decentralizaciji proizvodnje električne energije torej in v umikanju politike iz sektorja energije.
V zdajšnjo cenovno past nas je namreč spravila prav s strani držav diktirana rigidnost ponudbe električne energije in ne prilagodljivost cen na trgu za določanje cene električne energije. Trg je samo povedal, da je s ponudbo nekaj narobe. Cena je signal trga o redkosti neke dobrine glede na njeno zaželenost. Trg z električno energijo ni povsem prost, kot bi kdo zmotno mislil, temveč je pretežno državno-oligopolen, rigiden torej na strani ponudbe. Rigidnost v ponudbi elektrike zaradi oligopolne narave ponudbe električne energije nas je ob vezavi na ruski plin pripeljala v cenovno-politično past. Izhod iz te pasti je mogoč le ob maksimalni sprostitvi ponudbe električne energije, kar je nasprotje vzpostavljanju cenovnih omejitev. Le-te nam bi dale napačen občutek varnosti pred cenovnimi nihanji, ki so hrana za sprejemanje racionalnih ekonomskih odločitev. V okoliščinah oligopolne ponudbe bo sprožitev cenovne omejitve uničila prosto oblikovanje cen, ki je ta hip edini prilagodljivi del trga z električno energijo. Če vemo, da cene po svoji temeljni funkciji skrbijo za to, da so viri učinkovito razporejeni med povpraševalce, lahko hitro ugotovimo, da bi se ob teh pogojih trg ponudbe in povpraševanja po električni energiji kaj hitro razvil v nekaj zelo podobnega državnemu monopolu.
