Piše: Keith Miles, publicist, finančnik in filozof
Ko sem odraščal, ste pogosto slišali stavek, »ali ima izkušnje« ali »kakšne izkušnje ima«.
Vsi vemo, da delodajalci za pomembna delovna mesta preverjajo, kakšne izkušnje ima kandidat, in takrat tudi pogosto določijo poskusno dobo, da se prepričajo, ali izkušnje osebe ustrezajo zahtevam podjetja. Tudi ko zaposlujemo obrtnika, nas zanima, kakšne izkušnje ima in ali je opravil več del, podobnih tistim, za katera želimo, da jih opravi.
Zato pogosto prvih nekaj let po končani medicinski fakulteti, ko zdravnik ali zobozdravnik prevzame primer, mladega novopečenega strokovnjaka nadzoruje izkušeni starejši kolega. Podobno se policist pripravnik uči ob izkušenem policistu. Vemo tudi, da bo v vojski mladi častnik pogosto prosil za nasvet narednika, ki ima dolgoletne izkušnje.
Prodajalci se hitro učijo na podlagi izkušenj, saj so njihove plače in nagrade pogosto odvisne od uspeha.
Proces pridobivanja izkušenj je opazovanje, popravljanje napak, sprejemanje nasvetov in nenehno izobraževanje. To je tudi proces učenja, v katerem je potrebna ponižnost. Ponižnost zato, ker lahko vsi delamo napake, in čim hitreje jih priznamo, prej se učimo. Izkušnje vodijo k prepričanju, da se lahko vsi izboljšamo in naučimo nekaj novega. Znanstveniki vedo, da so njihove izkušnje pomembne pri usmerjanju raziskovalcev, da bi dobili najbolj uporabne rezultate.
Zasebni poslovneži, ki imajo v podjetju lasten kapital, iz izkušenj vedo, da hitreje ko priznajo napako, hitreje omejijo morebitne izgube. Žal to ne velja za podjetja v državni lasti, zlasti ne za tista, ki imajo monopolni ali skoraj monopolni položaj. Ta podjetja se običajno obnašajo kot komisar iz kratke zgodbe Aleksandra Solženicina, ki je dejal: »Nikoli ne delamo napak.«
Na žalost je ta odnos razširjen v javnih službah po vsem svetu, ne le v komunističnih ali socialističnih državah. Odlašanje z odločitvami in strah pred napakami pogosto povzročita še večjo napako, saj se z napakami ne spopademo dovolj zgodaj. Tudi na politike pogosto vpliva zaznana potreba, da nikoli ne smejo priznati napak.
Pustolovski duh mladih in previdnost starih, pridobljena z izkušnjami, je v eseju najbolj jasno opredelil Francis Bacon, angleški filozof, ki ga je Voltaire označil za očeta znanstvene metode, saj je verjel, da sta skrbno opazovanje in induktivno sklepanje prava podlaga. Imel je bogato kariero v vladi in mnogi so ga spoštovali. Thomas Jefferson ga je skupaj z Lockom in Newtonom uvrstil med »tri največje ljudi, ki so kadar koli živeli, brez izjeme«. Njegovi predlogi za reformo prava naj bi bili močno vplivali na pripravo Napoleonovega zakonika.
Bacon je v svojem eseju o primerjavi med mladimi in starimi dejal: »Mladi ljudje so primernejši za izumljanje kot za sojenje, primernejši za izvajanje kot za svetovanje in primernejši za nove projekte kot za ustaljene posle … Napake mladih ljudi so pogubne za posel; napake starih ljudi pa se nanašajo na to, da bi bilo mogoče storiti več ali prej. Mladi v poslu sprejmejo več, kot lahko opravijo, zagrabijo več, kot lahko nosijo … Starejši moški preveč ugovarjajo, predolgo se posvetujejo, premalo tvegajo, se prehitro kesajo in redko vodijo posel do konca, ampak se zadovoljijo s povprečnostjo uspeha … Vsekakor je dobro, da združimo dejavnosti obeh; to je dobro za zdaj, saj lahko vrline ene in druge starosti popravijo pomanjkljivosti obeh, da se bodo mladi ljudje lahko učili …«
V tem eseju je veliko modrosti, ki pravi, da so izkušnje pomembne, vendar so pomembne tudi energija in napake mladosti. Lahko bi dodali, da se morajo mladi učiti tudi iz izkušenj.
