Piše: Franci Kindlhofer
Po napadu Hitlerja na Poljsko 1. septembra 1939, so Francozi dejali, da ne mislijo umirati za Varšavo. Leto pozneje so bili Nemci v Parizu.
Ko zadnje čase govorimo o popuščanju svetovnega interesa za osvobodilno vojno v Ukrajini, nastane nevaren občutek, da se bliža Putin svojemu uspehu, zahvaljujoč daljšemu trajanju vojne, kot pričakovano. Je res tako?
Podrobne analize vojne od njenega začetka 24. februarja 2022 do danes nam pokažejo malo drugačno sliko. 24. februar 2022 me precej spominja na datum 22. junij 1941, ko je Hitler napadel Sovjetsko zvezo. Stalin takrat kljub intenzivnim premikom nemških sil v bližini sovjetske meje in celo jasnih opozoril zahodnih diplomatskih krogov ni dvomil v zavezništvo s Hitlerjem in tako popolnoma izključil slabe namene nacistične Nemčije. Tako se je izkazalo, da so bile vse pogodbe s Hitlerjem, od pakta o nenapadanju do mejne in prijateljske pogodbe, le v korist Nemčije, ki je ta čas, od 22. avgusta 1939, ko je bil sklenjen pakt Ribbentrop-Molotov, popolnoma izkoristila v svoje namene. Okupirala je vse važnejše evropske države ali z nekaterimi sklenila pogodbe o sodelovanju. Poleg tega jo je SZ oskrbovala s potrebnimi surovinami in živežem za vojsko, predvsem žitom.
Vzrok konflikta med Rusijo in Ukrajino se od tistega med nacistično Nemčijo in SZ bistveno razlikuje, a če svobodna Evropa ne bo ukrepala, bodo posledice podobne tistim, ki so nastopile po podpisu pakta 22. avgusta 1939. Kot je takrat Hitler hlinil podporo partnerstvu s Stalinom, tako je Putin do leta 2022 na zunaj prikazoval dobre odnose z zahodom kot znak dobre volje in partnerstva. In kako je to sprejel zahod? Vsi zahodni voditelji so prevzeli, pa naj mi ne zamerijo primerjave, vlogo Stalina po paktu s Hitlerjem. Zaradi božjega miru v hiši so Putinu oprostili Čečenijo, umore novinarjev, montirane procese proti političnim tekmecem, dušitev demokratičnega razvoja in na kraju še prilastitev delov suverene države Ukrajine.
Ko je Putin stegnil kremplje po Ukrajini, bi morali v zahodni Evropi in ZDA zazvoniti vsi alarmni zvonci. In kaj so storili zahodni politiki? Namesto da bi postavili Putinu jasne zahteve po vrnitvi prisvojenega ozemlja oziroma zahtevali rešitev pri OZN in postavili kratke termine in istočasno zagrozili z resnimi sankcijami, so v Minsku previdno potipali, kaj je Putin pripravljen sprejeti. Dogovori Minsk I in z dopolnitvami še Minsk II niso bili toliko vredni kot papir, na kateremu so bili napisani. Nastal je celo vtis, da je vrednost Putina porasla, ker je sedaj marsikaj odvisno od njegove dobre volje. Putin si je vzel veliko časa za premislek ob kavici s svojim prijateljem, nekdanjim nemškim kanclerjem Schröderjem. Ta, denarja požrešni socialdemokrat, je že trdno sedel v upravi Gazproma in prispeval svojo politično težo, da se je zgradil za Ukrajino škodljivi naftovod v Severnem morju. Čeprav sta bili pogodbi Minsk I + II za Rusijo boljša rešitev, kot za Ukrajino, se ju Rusija ni držala. Nasprotno, prizadevala si je ustvariti gotova dejstva, da se ruska prisotnost na tem področju utrdi. V ta prizadevanja je spadala tudi gradnja Kerškega mostu, s katerim so povezali polotok Krim z rusko celino.
Putin je upravičeno dobil vtis, da Ukrajina zahod malo zanima. To se je utrdilo še s spodletelim poizkusom po zaslugi Merklove in Macrona, da bi postala Ukrajina članica Nata. Tako Putin ni videl nobene resne ovire, da pristopi h kompletnemu reševanju ukrajinskega vprašanja. Po že poznanem sovjetsko-ruskem vzorcu je pripravil načrt za vrnitev Ukrajine nazaj pod nekdanjo sovjetsko streho. Na zasedenih ozemljih je organiziral od mednarodne skupnosti nepriznane referendume za priključitev k Rusiji. Le te je potrdila ruska duma in 21. februarja 2022 je Putin tudi uradno razveljavil dogovore iz Minska. Ni treba biti analitik globalne politike ne vem kakšnega kova. Vsakemu, ki pozna ta redosled dogajanj, mora biti jasno, da je Putin načrtno pripravljal priključitev Ukrajine, seveda računajoč na še nadaljnjo pasivnost zahoda in Nata.
Ko je 24. februarja 2022 Rusija napadla popolnoma nepripravljeno Ukrajino, je na zahodu sicer zavreščalo, a ni bilo takoj jasno, ali bo zahod tudi to Putinovo krastačo zopet požrl ali ne. Šele odločna reakcija Ukrajine, da se bo branila s vsemi razpoložljivimi sredstvi, je bil povod za to, da je zahod ugotovil, da je sedaj na kocki njegova verodostojnost, kar se svobode in mednarodnega pravnega reda tiče. Nato in EU sta reagirali v korist Ukrajine, a vse preveč zadržano. To je upadljivo, če sedaj primerjamo z reakcijo ZDA in Nemčije ob napadu Hamasa na Izrael.
Takšne podpore, kot jo je Nemčija izrekla Izraelu: „Podprli vas bomo z vsem, kar rabite,“ Ukrajina ni bila deležna. Nekako se je v evropsko zavest vgnezdila nerazumljiva zadržanost do Ukrajine, češ, če jim ponudimo prst, bodo hoteli celo roko. To je nerazumljivo ob vojaških strokovnjakih pri Natu in ZDA, ki vedo, kaj pomeni “povezana operacija”. Tega luksuza Ukrajinci niso poznali. Njihova sreča je bila v začetku vojne v veliki meri tudi ruska slaba taktika in prepričanje, da bo zavzetje Ukrajine bolj sprehod s tanki kot resno osvajanje. Vsaj Rusi so bili takšnih akcij do takrat navajeni. Odprto je tudi vprašanje, ali je ruska obveščevalna služba dovolj vestno analizirala dejansko politično stanje v Ukrajini in vzdušje med prebivalstvom glede Rusije.
Zahod, posebno še ZDA so zelo veliko storili za vojaško pomoč Ukrajini. Z obzirom na to, koliko milijard je bilo za vojno v Ukrajini že porabljenih, se nam odpre zanimivo vprašanje. Če nekdo toliko denarja investira v to vojno, potem bi upravičeno pričakovali, da bodo dajalci denarja skrbeli tudi za to, da bo ta naložba čim bolj uspešna. Se pravi, vsi bi morali skrbeti za to, da bo pomoč hitra, brez oklevanja, temeljita, se pravi, dobaviti se mora vse, kar je potrebno. Nasprotniku se ne sme dovoliti daljših premorov bojev, saj mu to omogoča, da se reorganizira in utrdi svoje položaje. Ravno zaradi zavlačevanja dobav je bila prekinjena jesenska uspešna štrena Ukrajine pri osvobajanju ozemlja in zaradi tega je bila ovirana potem pomladanska ukrajinska ofenziva. S to nerazumljivo cagavostjo zahodnih držav, ki sicer največ pomagajo, polzi Evropa v zelo nevarno fazo, ko bodo utrujeni Ukrajini začele popuščati moči in bomo postavljeni pred dejstvo pustiti Putina zmagati. To bi pomenilo nositi vse nepredvidljive posledice vključno z izgubo zaupanja v Nato ali pa bo ta na koncu moral sam poseči v vojna dogajanja, da reši čast zahoda.
Nemški diplomat Wolfgang Irschinger, nemški veleposlanik v ZDA in Veliki Britaniji, ki je od leta 2008 do 2022 vodil mednarodno münchensko varnostno konferenco, je pred nekaj dnevi zahteval večjo angažiranost zahoda v Ukrajini in povečanje pritiska na Rusijo. Tukaj se z njim popolnoma strinjam. Mnogi politiki svarijo pred neposrednim zapletanjem v ukrajinsko vojno, da ne bodo ogrožana naša življenja. To je razumljivo. Zato poziv k odločnejšemu nastopu še ne pomeni poziv k vojni. Ravno te bojazni se poslužuje zelo uspešno Putin pri svojem hazardiranju z zahodom. Kaj lahko storimo?
– Ukrajina mora biti sposobna čim več prenašati vojno v Rusijo, da bi s tem slabila Putinov ugled, ker bodo Rusi občutili vojno na svoji koži. Neznosno je, da Rusija brez izbire bombardira v Ukrajini civilne cilje, ko pa ima Rusija prve žrtve civilistov, gre pred Varnostni svet;
– Nato bi moral nuditi Ukrajini na njenem nezasedenem ozemlju tehnično in strateško pomoč. Rusijo pa opozoriti, da so tam Natovi vojaki in naj pri svojih napadih to upoštevajo;
– Na ukrajinsko mejo bi morali namestiti močne Natove enote vključno z letalstvom. Potem pa pričeti Ruse tipati po diplomatskih kanalih.
Ruski problem je Putin
Rusija si ne more privoščiti vojne z Natom, pa tudi članice Nata tega ne želimo, potrebno pa je pokazati, da smo na vse pripravljeni. To bi zahtevalo zelo veliko taktiziranja in diplomatske spretnosti. Ruska diplomacija in politika morajo dojeti, da je njihov problem Putin in njegova klika.
Vem, da me bodo nekateri obtožili, da netim vojno. Tem moram odgovoriti, da tega ne morem storiti, ker vojna že poteka. Sedaj gre za preprečevanje širjenja in za želeno ustavitev.
