Inštitut za novejšo zgodovino naj ne bo hokuspokus

Piše: dr. Jože Dežman

Svojo oceno, da je Inštitut za novejšo zgodovino (INZ) z zaprtjem popisa žrtev druge svetovne vojne in povojnega terorja za znanstveno raziskovanje zagrešil zločin proti znanosti in naciji, sem objavil v Demokraciji, 21. septembra 2023. Dr. Andrej Pančur, direktor INZ, ni odgovorili v Demokraciji, ampak je 29. septembra kar na spletni strani INZ objavil »obvestilo za javnost«.

V njem se je še dodatno zapletel in potrdil, da ima nalogo, za katero ne ve, kako bi jo zavil v nekako prebavljivo opravičilo. Hkrati pa ne odgovarja na moje utemeljitve in vprašanja. Naj dodam nekaj pomislekov.

INZ je sam zapravil drugo svetovno vojno

Pančur nekako nakazuje, da se v INZ ne ukvarjajo več z drugo svetovno vojno, ker naj bi bili proračunsko prikrajšani v primerjavi s Študijskim centrom za narodno spravo. Toda če je po njegovih besedah INZ pridobil mnoge projekte in zaposlil raziskovalce za druge teme, kako to, da se ni odločil za nove projekte in nove raziskovalce za čas druge svetovne vojne? Prav gotovo ne zaradi Študijskega centra za narodno spravo, ampak zaradi svoje (proti)razvojne politike. Kako je mogoče, da se nacionalni INZ ne ukvarja s prelomnim časom novejše nacionalne zgodovine? Da gre dejansko za nov napad na Študijski center za narodno spravo, kaže to, da je v Mladini 6. oktobra 2023 priložil nekaj polen na grmado tudi Luka Volk s Pančurjevim podpihovanjem.

Drugo Pančurjevo sprenevedanje je povsem iz čarodejevega klobuka potegnjen izgovor, da popis žrtev zapirajo zato, ker bo v Sloveniji nastopila zlata doba »odprte znanosti« in bo čas tudi za dopolnjevanje popisa žrtev. Pa se s takimi hokupokus floskulami problema ne odpravi.

Popis INZ pokaže, kako smo v titoizmu živeli v laži

Popis žrtev INZ je prelomno znanstveno dejanje nacionalnega pomena. Razkrilo je, da smo v titoizmu živeli v laži. Titoizem je svoje knjigovodstvo smrti končal v sedemdesetih letih z naštevanjem 46.000 žrtev, ki jim je priznal pravico do groba in spomina, v opombi pa je  omenjenih 14.000 tabuiziranih žrtev  (5.000 padlih  prisilnih mobilizirancev v nemško vojsko in 9.000 »belogardistov, domobrancev in drugih sodelavcev okupatorja«). Torej 60.000 smrtnih žrtev, danes jih popis INZ navaja več kot 100.000. Laž je bila velika in zato je tako težko odkrivanje resnice.

Popisovalke INZ so opravile herojsko delo. Morale so poiskati še nekaj tisoč žrtev, ki bi jih režim sicer priznal, pa jih je »pozabil« popisati, predvsem pa so morale odkriti več kot 40.000 žrtev, ki jim je titoizem vzel pravico do groba in spomina. Ali ni naravnost kričeč podatek, da so popisovalke INZ v državnih matičnih knjigah od okoli 100.000 smrtnih žrtev našle zapisanih samo »53.473 imen, vpisanih

v mrliške matične knjige«? Ali ni strašna bilanca titoističnih laži in komunističnega ateističnega pogreba, da okoli dve tretjini žrtev nima vpisanega kraja pokopa?

Torej ni krivda INZ, da popis ni popoln. Je pa krivda INZ, da ni izdal temeljnega poročila o tem, da kod so s popisom prišli, na katere odprte težave so naleteli in kako popis dopolnjevati.

Izključevalnost in cenzure

Jasna Fišer je bila direktorica INZ, ko se je popis začel. Ni hotela privoliti v sodelovanje tistih, ki smo takrat raziskovali žrtve, niti ne upoštevati izkušenj, ki sem jih imel z vzpostavljanjem šifranta za popis posledic vojne v partizanskem okrožju Jesenice. Posledice so bile za popis INZ precejšnje. Zapora popisa INZ je nadaljevanje te izključevalne politike in preprečevanje raziskav posameznih vzorcev, ki bi pokazali, kje smo in kako naprej.

Bodimo bolj nazorni. Ko je Jože Možina leta 2004 v najbolj gledanem slovenskem dokumentarcu Zamolčani – moč preživetja povedal titoističnemu trdorokcu Marku Vrhuncu podatek iz popisa INZ, da je partizansko gibanje med drugo svetovno vojno umorilo več kot štiri tisoč civilistov, je Vrhunca skoraj zadela kap ob tej resnici.

Leta 2004 je na posvetu o žrtvah v Državnem svetu RS dr. Boris Mlakar, ki je tedaj vodil popis INZ, predstavil slovensko bratomorno klanje.

Žrtev bratomora z znanim datumom smrti je bilo 21.490, komunistična stran je povzročila 18.420 ali 86 odstotkov žrtev, protikomunistična 3.070 ali 14 odstokov.

Leta 2013 je žrtve bratomora z znanim datumom smrti predstavila dr. Vida Deželak Barič, ki je tedaj vodila popis INZ.

Število žrtev bratomora se je povečalo na 28.419. Komunistična stran je povzročila 24.456 ali 86 odstotkov žrtev, protikomunistična pa 3.963 ali 14 odstotkov.

Več kot jasno je, da ob 12.000 žrtvah, ki v popisu INZ nimajo vpisane vojne vloge, in 20.000 žrtvah, kjer ni vpisan povzročitelj smrti, ne moremo dati končne ocene obsega in posledic slovenske državljanske vojne. Seveda pa bi lahko naštevali še celo vrsto pomembnih tem, ki zaradi nepopolnosti popisa in njegovega zaprtja ne bodo mogle biti strokovno raziskane in predstavljene javnosti. Zato je zaprtje popisa INZ zločin nad znanostjo in nacijo.

2004: Slovenski bratomor v popisu INZ

2013 (dopolnjeno 2022): Slovenski bratomor po popisu INZ

Spletna objava podatkov popisa INZ

Pančur zelo lahkotno zatrjuje, da INZ popis žrtev lahko obravnava kot svojo zasebno lastnino in počne z njim, kar hoče. Omenja tudi, da je delna objava podatkov popisa INZ na spletni strani v skladu z omejitvami, ki naj bi jih nalagal zakon o varstvu arhivskega in dokumentarnega gradiva (ZVDAGA).

Toda stališča, ki jih je leta 2007 sprejela informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar (https://www.ip-rs.si/mnenja-zvop/objava-podatkov-o-zrtvah-iz-2-svetovne-vojne), in pravno mnenje, ki ga je leta 2005 napisala Odvetniška družba Čeferin, kažejo, da je popis INZ taka zbirka podatkov, da mora biti javno dostopna in da ni ovir pri objavi podatkov.

Informacijska pooblaščenka je zapisala, da ocenjuje objavo popisa INZ le po zakonu o varstvu osebnih podarkov in poudarja, »da je vsekakor dopustna objava osebnih podatkov, ki so že bili prej javno objavljeni. Prav tako je dopustna objava osebnih podatkov, zbranih iz zasebnega in javnega arhivskega gradiva, za katere so potekli roki dopustne dostopnosti tega gradiva, kot so opredeljeni v ZVDAGA, oziroma za zasebno arhivsko gradivo tudi v morebitnih pravnih aktih pristojnih arhivov. V vsakem primeru je dopustna objava: osebnega imena, imena očeta in matere, datum in kraj rojstva, datum in kraj smrti, kraj prebivališča, državljanstvo, članstvo v politični stranki ali društvu, pripadnost vojaškim enotam, narodnost, spol, izobrazba in zaposlitev v skladu s 102. členom ZVDAGA ter v povezavi s temi podatki tudi drugi javni podatki iz drugega javnega ali zasebnega arhivskega gradiva v skladu z ZVDAGA«.

Odvetniška pisarna Čeferin pa je leta 2015 analizirala morebitne omejitve objave popisa INZ na podlagi zakona o varstvu osebnih podatkov, zakona o dostopu do informacij javnega značaja, zakona o avtorski in sorodnih pravicah in obligacijskega zakonika.

Uvodoma so izhajali iz tega, da je INZ »javni raziskovalni zavod, ki opravlja javno službo na področju znanstvene in raziskovalno-razvojne dejavnosti« in da »iz kataloga informacij javnega značaja izhaja, da INZ kot javni raziskovalni zavod razpolaga z javno evidenco oziroma zbirko podatkov o smrtnih žrtvah med prebivalstvom na območju RS med drugo svetovno vojno in neposredno po njej«. Sprašujem, ali se je status popisa INZ kot »javne evidence« res toliko spremenil, da se da zapreti.

Pri presoji po zakonu o varstvu osebnih podatkov v odvetniški pisarni tako kot informacijski pooblaščenec v objavi popisa INZ ne vidijo nič spornega. V zvezi z zakonom o dostopu do informacij javnega značaja povzamejo, da »da so informacije javnega značaja prosto dostopne pravnim ali fizičnim osebam (v nadaljnjem besedilu: prosilci). Vsak prosilec ima na svojo zahtevo pravico pridobiti od organa informacijo javnega značaja tako, da jo pridobi na vpogled ali da pridobi njen prepis, fotokopijo ali njen elektronski zapis. Vsak prosilec ima pravico, da pod enakimi pogoji kot druge osebe pridobi pravico do ponovne uporabe informacij v pridobitne ali nepridobitne namene«.  Sklenejo, da je »glede na navedeno zbirka podatkov INZ skladno z določili zakona o dostopu do informacij javnega značaja prosto dostopna«.

Sam sem že v prvi pobudi predlagal, naj se do odločitve INZ o zapori popisa podatkov opredelijo organi INZ, ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in inovacije, varuh človekovih pravic, informacijska pooblaščenka, zagovornik načela enakosti in presodijo, ali je taka prepoved dostopa do te nacionalne zbirke podatkov zakonita.

Ta možnost je še bolj odprta, ker je o zakonitosti zaprtja popisa INZ postavila poslansko vprašanje tudi poslanka Jelka Godec.

Seveda pa lahko INZ  svoj dolg do znanosti in nacije poravna že tako, da na spletni objavi doda še manjkajoče podatke o vsaki žrtvi – torej vojno vlogo žrtve, povzročitelja smrti in vire, iz katerih so črpali podatke o žrtvi. Potem bo večina uporabnikov lahko sama nadaljevala s preverjanjem podatkov.

Študijski center ali Arhiv RS?

Seveda pa lahko glede na svoje izhodišče, da ukinja raziskave druge svetovne vojne, INZ prenese upravljanje popisa INZ na Študijski center za narodno spravo. Ali pa, kar je morda še bolj upravičeno, da popis INZ v trajno hrambo in upravljanje prevzame Arhiv Republike Slovenije.

Pančurjevo obetanje »odprte znanosti« v verjetno še bolj »svobodni prihodnosti«  pa naj ostane čarodejev zajček v klobuku. INZ hokuspokusa prav nič ne potrebuje!