Piše: dr. Štefan Šumah
Kadar se nevladne organizacije ustanovijo namensko zato, da se spremenijo v paravojsko ene od političnih opcij in od zunaj narekujejo zakonodajo ali določajo, kaj je javni interese (pri čemer prednjači predvsem levica oziroma levi pol), se smisel njihovega obstoja popolnoma izgubi oziroma predrugači. Zato bi tu izpostavil problematiko delovanja t. i. GONGO (Government-sponsored non-governmental organizations – vladno organizirane nevladne organizacije) v sodobnem političnem sistemu, pri čemer gre za širjenje prakse uporabe nevladnih organizacij in »nedržavnih akterjev« kot orodij političnega boja notranjih elit ali zunanjepolitičnega vpliva, ki je vgrajen v arzenal množic kot orodje za manipulacijo zavesti, kot so »psyop«[1], mehka moč, barvne revolucije in drugo.
GONGO organizacije imajo zaradi svoje specifičnosti binarno funkcionalnost, razdeljeno na uradne, deklarirane, eksplicitne funkcije in neuradne, latentne. Njihov položaj v političnem sistemu ni povezan le z očitnim ali latentnim angažmajem z lojalnim odnosom do vladajočega režima, ampak delujejo tudi kot inštrument državne politike za izgradnjo institucij civilne družbe. Tako je GONGO lahko hkrati instrument politične reakcije in kolektivni akter družbenih sprememb. Kot dejanski primer uporabe GONGO je dogajanje arabske pomladi v državah Bližnjega vzhoda.
Podoben primer, kako dejansko delujejo nevladne organizacije, je njihovo delovanje v Sloveniji. Skoraj vsaka nevladna organizacija se prijavlja na javne razpise, zahtevajo dodatna sredstva od države, od lokalnih skupnosti … in vse bi rade imele zaposlene profesionalce, vendar ne profesionalcev za zajamčeno plačo, pač pa dobro plačane profesionalce, po možnosti z akademskimi nazivi. S tem postanejo odvisne od države in na neki način dejansko GONGO. Prostovoljci pa, pozabite … so razen v res renomiranih društvih s tradicijo, kot so npr. prostovoljni gasilci ali planinci in mogoče kakšna kulturna ali športna društva, samo mizerne številke, ki na deklarativni ravni (da se zadosti razpisnim pogojem) omogočajo prises na državni denar.
Kjer pa je državni denar, se pogosto smisel nevladnih organizacij kot res nevladnih organizacij izgubi, vse razvodeni in te vse bolj postajajo podaljški države in strank (ne nujno vladajočih), ki jim obljubljajo preživetje in zajetne vsote denarja. Parcialni interesi interesnih skupin ali združenj prevladajo nad širšimi interesi. Denar pa, ki se zliva v te nevladne organizacije, ne služi več svojemu namenu, ampak pogosto le peščici posameznikov, zaposlenih v teh organizacijah ali v njihovem vrhu, nekateri pa s tem denarjem celo financirajo svoje drage hobije.
In Inštitut 8. marec ter njemu sorodne »nevladne organizacije« ne postajajo nič drugega kot podaljšek trenutno vladajoče elite. Njihov položaj v političnem sistemu je povezan z očitnim ali latentnim angažmajem (politkolesarstvo, protesti proti prejšnji vladi …) in z lojalnim odnosom (npr. odnos do Jankovića v zadevi farmacevtka, njihovo zavzemanje za čisto vodo, ob tem pa molčanje ob graditvi kanalizacije prek vodovarstvenega območja, mižanje ob pranju denarja Gen-I na Balkanu …) do vladajočega režima, hkrati pa delujejo tudi kot inštrument državne politike za graditev institucij civilne družbe (napovedujejo prevzem boja za upokojence Ruparju, protestirajo proti samim sebi …).
Skratka, njihov modus operandi jih jasno označuje kot t. i. GONGO organizacije, ki pa so dejansko sramota za nevladne organizacije in so kot take nevredne tega naziva. Vendar pa – za denar vse. In če so na začetku svojega delovanja premogle vsaj malo verodostojnosti, so jo z razprodajo popolnoma izgubile in postale prodane duše, ki delujejo po naročilu in predvsem za plačilo.
[1] Psyop – psihološke operacije oziroma Psyhological Operations (PSYOP)
