Piše: dr. Matevž Tomšič
Nedavno zaslišanje direktorja medijske hiše Nova24TV Borisa Tomašiča v državnem zboru je pomenilo novo dno slovenskega parlamentarizma. Čeprav je bil zaslišani povabljen kot priča, pa je bil postopek pred preiskovalno komisijo, ki naj bi se ukvarjala z nezakonitim financiranjem političnih strank, videti kot novodobna inkvizicija.
Predsednica komisije, poslanka Gibanja Svoboda Tamara Vonta, ni mogla – pravzaprav se ni čisto nič trudila – skrivati sovražnega razpoloženja do omenjene priče. Vedla se je, kot da ima pred seboj nekoga, ki je zagrešil hudo kaznivo dejanje. Način njenega komuniciranja je nihal ob norčevanja in posmehovanja do zaničevanja in odkritih žalitev. Zaslišancu je postavljala vprašanja, na katera mu pogosto ni pustila odgovoriti – je pa zato nanje odgovorila sama. Skratka, še preden je karkoli rekel, si je ustvarila sliko stanja.
Ustanovitev omenjene komisije pomeni eklatantno zlorabo parlamentarnih postopkov. Ne gre namreč za nikakršno preiskavo, ampak za čisti politično-medijski linč. To je konec koncev potrdila prva predsednica te komisije, nekdanja poslanka Gibanja Svoboda Mojca Šetinc Pašek, ko je javno izjavila, da je komisija namenjena obračunavanju s Slovensko demokratsko stranko, kar počne prek diskreditacije medijev, ki so tej stranki dejansko ali domnevno blizu. Pri tem »na celi črti« problematizirajo delovanje teh medijev. Očitajo jim, da so prejemali sredstva (denimo za oglase) od podjetij v javni lasti. Pa to, da je njihova lastniška struktura netransparentna. Da so povezana s politiko. A gre pri tem za veliko sprenevedanje. Mediji, ki podpirajo levo politiko – in teh je v Sloveniji velikanska večina – prejemajo mnogo več denarja iz tovrstnih naslovov. Nekatera od njih so glede svojega lastništva bistveno manj transparentna od teh, ki so sedaj »postavljena na pranger«, da o njihovi jasni politični opredeljenosti in navijaškem poročanju sploh ne govorimo.
V tej »preiskavi« se torej kriminalizirajo dejanja, ki sodijo med povsem legitimne prakse medijskih hiš. Slednje so namreč podjetja, ki delujejo na trgu. S kom poslujejo, kdo pri njih oglašuje in podobno, je stvar njih in njihovih poslovnih partnerjev. Podobno velja za vprašanje lastniške strukture. (So)lastniki lahko svoje deleže prodajo, komur hočejo. In kaj predsednico te komisije briga, če pri Nova24TV svoje podpornike prosijo za donacije? Kdo, za vraga, je Tamara Vonta, da o tem javno moralizira? To je še posebej sprevrženo v luči dejstva, da njena stranka počne prav to, nad čemer se sama zgraža – poziva državljane, da ji nakažejo prostovoljne prispevke.
Parlamentarna preiskava je mišljena v prvi vrsti kot orodje opozicije za izvajanje nadzora nad oblastjo. To ji namreč omogoča razkrivanje morebitnih nepravilnosti tistih, ki imajo v svojih rokah moč odločanja o javnih zadevah. Vladajoča garnitura pa ima na voljo druge, bistveno učinkovitejše instrumente za odpravljanje nepravilnosti in zatiranje nezakonitosti, saj ima nadzor nad represivnim aparatom. Zato njena uporaba parlamentarne preiskave ni prav običajna. V primerih takšnih zlorab, kot smo jim priča z omenjeno komisijo, pa lahko govorimo o poskusih ustrahovanja in utišanja tistih, ki ji niso po volji.
Zloraba parlamentarne preiskave sodi v širši kontekst popolne uzurpacije parlamentarnih postopkov s strani vladajoče garniture. Tako predsednica državnega zbora redno krši postopke za to, da ovira delovanje opozicije (med drugim preprečuje ustanovitev parlamentarne komisije, ki pri preiskovale sporna ravnanja predsednika vlade). Tudi drugi dve veji oblasti služita samo udejanjanju interesov le enega dela slovenske družbe: izvršna s sektaško in z izključujočo politiko na skorajda vseh področjih, sodna s ponavljajočimi se zlorabami prava v politične namene. To ni nič drugega kot tiranija v demokratični preobleki.
