Piše: Borut Korun
Januarja sem se potepal po Indiji, po tej podcelini, ki je v našem zimskem času primerna za obisk. Temperature so v tem času zmerne, cene prav tako. Indija je vsekakor vredna ogleda. Njena kultura je nekaj posebnega, samosvojega. Njeni ljudje pa tudi.
Sedaj živijo že bistveno bolje kot pred desetletji. Indija ni več dežela suhih ljudi, ki bi umirali na cestah. Veliko jih je že predebelih. Večina nekoliko bolje situiranih družin sicer še nima avtomobila, množica se vozi z motorji. Na tem dvokolesniku se pogosto vozi kar vsa družina. To je tudi eden od razlogov, da imajo navadno samo še dva otroka. Drugi pa je, da je šolanje otrok drago. Svojim otrokom pa hočejo priskrbeti dobro izobrazbo, to pa menda omogočajo samo zasebne, plačljive šole.
Indijci živijo s pametnim telefonom. Z njim plačujejo, potujejo, spremljajo vožnjo vlaka, v katerem se vozijo, da o spremljanju vremena, novic in igranju igric ne govorim. Z eno nogo so sicer še v starem veku, z drugo pa so pred nami. S starim vekom mislim njihova nenavadna verovanja in religiozne prakse, vse to, kar se v bistvu ni spremenilo vse od prihoda arijcev v prvi polovici drugega tisočletja pred našim štetjem. Po verski plati se niso spremenili od časov, ko so Grki še verjeli, da Zeus domuje na Olimpu.
Hinduizem združuje zapletena in komaj pregledna prastara verovanja in mitološke pripovedi z odprtostjo za nove ideje. Je nikoli povsem končana zgodba. V Indiji je iz hinduizma nastalo nekaj religioznih »nadgradenj«. budizem recimo, učenje, ki sprva sploh ni govorilo o bogu ali o božanstvih, ampak samo o življenjski filozofiji. Ali pa budizmu podobni džainizem. Budistov in džainistov pa je sedaj v Indiji samo za vzorec.
Indijska podcelina je vsrkala in »prebavila« tudi mnoge tujce, ki so prišli od drugod in ki so nekateri Indiji celo zavladali. Ali so se »predelali« v Indijce tako kot arijski osvajalci pred tisočletji ali so odšli tako kot Angleži, Francozi in Portugalci − vsak od teh evropskih osvajalcev je Indiji pustil delček svoje kulture, toda njenega bistva se nihče ni dotaknil.
Drugače pa je z islamom, ki je tja vdrl že v 10. stoletju, v naslednjih stoletjih pa zavladal skoraj vsej podcelini. Danes je Indija država z največ muslimani na svetu. Ni pa nastala sinteza obeh kultur, islamske in hindujske. To je mogoče opaziti na ljudeh, v arhitekturi, v jezikih, ki jih govorijo. Najslavnejši arhitekturni biser Indije Tadž Mahal ni prav nič indijski. Tudi fanatičnost muslimanskih Pakistancev ne. Zaprtost islamskega učenja je diametralno nasprotna odprtosti hinduizma.
Odsev različnosti obeh civilizacij je viden v arhitekturi in na ulicah. Hindujske ženske so indijska barvitost v mikro različici: s svojo temno kožo in z vranje črnimi lasmi, bleščeče belimi zobmi in odete v živobarvne sarije tekmujejo z barvitostjo cvetov na drevesih, ki so se odpirali sedaj v sušnem obdobju. Ženske, ki pripadajo islamski skupnosti, pa so v sivih ali sivorjavih oblačilih. Večina jih ni samo pokrita kot v Iranu, ampak je skrit ves obraz. Vidne so samo oči. Moške brade so pri muslimanih drugačne. Zdi se, da so včasih drugačni tudi obrazi. Včasih je drugačna tudi govorica – mnogi muslimani govorijo urdu, ki je uradni jezik v Pakistanu.
Ta različnost dveh civilizacij na istem prostoru ustvarja napetost, je tempirana bomba. Do eksplozije je prišlo že ob osamosvojitvi Indije. Muslimani se niso sprijaznili z dejstvom, da bodo oblast imeli večinski hindujci. Prišlo je do spopadov, do množičnih pokolov. Pol milijona mrtvih je bil rezultat indijske bikulturnosti Spomini na to obdobje ostajajo. Občasno oživijo tudi spopadi. In živo je čudenje razmišljajočih Indijcev nad Evropo, ki prostovoljno ustvarja multikulturno družbo in nerazumno tvega, da bo nekoč ponovila indijsko sicer neprostovoljno bolečo izkušnjo.
