Piše: dr. Matevž Tomšič
Ruska agresija na Ukrajino prinaša vedno bolj nenavadne zaplete in pretrese. Ne samo v napadeni državi, ampak v zadnjem času vedno bolj v državi napadalki. Tako smo bili nedavno priča oboroženemu konfliktu med ruskimi oboroženimi formacijami.
Akcijo zasebne paravojaške skupine Wagner pod vodstvom oligarha Jevgenija Prigožina, ki je najprej zasedla vojaške objekte v južnoruskem mestu Rostovu na Donu, nato pa izvedla pohod na Moskvo, ki ga je sicer ne prav daleč od cilja prekinila, so mnogi analitiki označili za poskus državnega udara. Okoliščine dogajanja še vedno niso povsem razjasnjene. To velja za motive in razloge, ki so privedli do izbruha sovražnosti, kot tudi za tiste, ki so bili vzrok za njihovo nenadno prekinitev in umik wagnerjevcev. Nihče ne ve točno, kaj so se pogovarjali in dogovorili ključni akterji dogajanja (razen seveda njih samih). In težko je predvideti, ali pomeni trenutna pomiritev dejansko razrešitev konfliktov ali pa se bodo morda ti v prihodnosti nadaljevali, morda celo stopnjevali.
Vendar ne glede na vso misterioznost je oborožena avantura skupine Wagner do obisti razgalila vso gnilobo Putinovega režima. Že sam obstoj zasebnih paravojaških formacij pod nadzorom nekakšnih »warlordov« je značilnost držav tretjega sveta. To nikakor ne bi smelo obstajati v državi, ki se ima za resno svetovno silo. Monopol nad sredstvi za izvajanje represije je po definiciji atribut moderne države.
V Rusiji je obstoj takšnih skupin zakonsko prepovedan. A za Putinove prijatelje in zaveznike so očitno veljala druga pravila. Wagnerjevci so bili za režim koristni, ker so marsikdaj zanj doma in še pogosteje v tujini opravljali različne umazane posle (takšne, s katerimi si državne službe niso želele »mazati rok«). To so počeli tudi med agresijo na Ukrajino. A na neki točki so mu zrasli čez glavo. Prigožin si je s svojimi ambicijami nakopal zelo močne ljudi za sovražnike (sem sodita predvsem obrambni minister Sergej Šojgu in poveljnik vojaških operacij general Valerij Gerasimov). Konflikt je bil tako neizbežen.
Znova je prišla do izraza neoperativnost ruske vojske. Že sama vojna v Ukrajini je pokazala, da ta nikakor ni to, za kar so jo predstavljali. Izkazalo se je, da je slabo vodena, saj na ključnih mestih prevladuje relativno nekompetenten poveljniški kader; da sicer razpolaga v veliko količino orožja, ki pa je po večini zastarelo; in predvsem, da je vojaštvo precej nemotivirano. Zato je Ukrajincem uspelo, da so se po začetnem šoku konsolidirali in učinkovito zoperstavili agresorjem in jih izgnali z dobršnega dela zasedenega ozemlja. Prvotni cilj agresije, se pravi okupacija celotne Ukrajine, je tako danes samo iluzija. Še več, očitno sedaj ruske varnostne sile še na svojem ozemlju niso več sposobne vzdrževati reda. Enote iz skupine Wagner so namreč brez boja zasedle strateško pomembne cilje na jugu Rusije, potem pa se jim je uspelo Moskvi približati na dvesto kilometrov, ne da bi kdo zmogel ustaviti njihov pohod. Sestrelile so celo letalo in nekaj helikopterjev ruske vojske. Na obrambo Moskve so se regularne oborožene sile pripravljale tako, da so razkopavale ceste in postavljale barikade iz tovornjakov (podobno kot je počela slovenska teritorialna obramba leta 1991). In to naj bi bila druga najmočnejša vojska na svetu?
Putina in njegovo kamarilo lahko skrbi tudi ravnanje ljudi. V mestih, ki so jih zasedli wagnerjevci, so jih prebivalci navdušeno pozdravljali. To pomeni, da plačanci, med katerimi je veliko ljudi sumljivih kvalitet (bivši kaznjenci in podobni), med mnogimi Rusi uživajo večji ugled kot pa redne oborožene sile. Zaupanje v slednje je očitno na zelo nizki točki. To nezaupanje se lahko hitro prenese tudi na kremeljskega vladarja. Gotovo je, da je njegova oblast sedaj tako šibka, kot verjetno še nikoli ni bila.
