Piše: Franci Kindlhofer
Pričanje nekdanje notranje ministrice Tatjane Bobnar in nekdanjega direktorja policije Boštjana Lindava je razkrilo dobršen del načina vladanja Roberta Goloba. Oceno pomembnosti tega pričanja pa nam je olajšal predsednik vlade Robert Golob sam. Njegova izjava, da je vse povedano sicer laž, edino kar drži, pa je njegovo navodilo ministrici, da očisti policijo janšistov. In kdo so janšisti? Do zdaj jih nismo našli še v nobenem leksikonu. Če bi pa bili, bi jih gotovo našli dvakrat.
Prvič po njihovem opisu: »To smo volivci stranke SDS, ki jo vodi Janez Janša, nekdanji vodja uspešne obrambe proti napadalcu JLA leta 1991, ki sledi samo enemu cilju: ustvariti demokratično družbo in državo, v kateri bi živeli zadovoljni državljani.«
Drugi bi bil vnos Janševih nasprotnikov: »Janšist je podpornik in volivec Janeza Janše, to je človeka, ki je zaradi svoje odločnosti in razčiščenega pogleda na komunizem od samega začetka samostojne Slovenije v napoto agendi Milana Kučana, za katerega so naše duhovno središče Čebine in ne Vatikan. Polega tega janšisti otežujejo bogatenje tistih, ki so bili zaslužni za razcvet in propad socialistične Jugoslavije.«
Že ob prvih potezah nove vlade 2022, ko je postalo jasno, da ima nova vlada namen prilagoditi javni medij RTVS svojim potrebam, se je pri mnogih pojavila upravičena asociacija na Hitlerjev prevzem oblasti 1933, ko je s hitrim sprejetjem zakona, ki mu je omogočil poseg na vsa področja javnega življenja, tako imenovani Ermächtigungsgesetz, ki je posebno vplival na delo radia in tiska, saj se je moralo takoj poročati v vladi prijaznem tonu.
Prav s tem navodilom ministrici Tatjani Bobnar, naj očisti policijo janšistov, je dal vsem skeptikom, ki so ga primerjali s Hitlerjem, prav. Tistim Golobovim zagovornikom, ki menijo, da je ta primerjava le prehuda, pa lahko pridem nekoliko naproti. Pa ga primerjajmo s komunističnimi voditelji leta 1945 pri nas. Cel kup jih lahko naštejemo − od Tita do Dolanca. Seveda ti akterji niso potrebovali posebnega zakona za svoje polnomočjo kot Hitler, saj je bila njihova absolutna moč že zasidrana v sovjetski, komunistični ideologiji.
To sem moral tako napisati, da si bosta lahko vsaka bralka in bralec predstavljala težo tega v politični svobodi in demokraciji nesprejemljivega dejanja. Ne da tukaj naštevam mogoče hude posledice takšnega dejanja za vso družbo (teh se bom dotaknil pozneje), moram na tem mestu pozvati predsednika vlade Roberta Goloba k odstopu. S svojim samovoljnim, protiustavnim poskusom je pokazal svoj moteni in nerazčiščeni odnos do demokracije, katere temelj je naša ustava. Posebno od izvoljenega politika, ki je na vodilnem položaju, lahko pričakujemo, da pri vsakdanjem opravljanju svojih poslov ravna tako, da ga na pravilnost pri tem ne opozarja pravna služba. Zato Robert Golob ni več vzdržen kot predsednik vlade RS. Ne glede na to, ali to dela iz preračunljivosti, da si omogoči udobnejše politično delovanje, ali iz čiste neumnosti.
Poglejmo še, kakšne posledice in vpliv na dnevno politiko ima takšen predsednik vlade. Vlada je tista, ki predlaga zakone v sprejetje državnemu zboru ter po sprejetju skrbi za njihovo uvedbo in spoštovanje. Kako naj parlament dobro deluje, če je na čelu vlade človek, ki nima pojma o demokraciji ali še hujše, s svojim vplivom jo poskuša izvotliti in zmanjšati njen pomen. Na ta način lahko tudi vpliva na posamezna ministrstva, kot je bil tukaj primer notranje ministrstvo, da ne deluje v smislu demokratično izvoljenega parlamenta.
Pomislimo, kakšna nepopravljiva politična škoda bi nastala, če že ni, v primeru, če bi notranje ministrstvo sledilo premierjevim smernicam. V policijo bi se vnesla nemir in nezadovoljstvo, pojavil bi se politični mobing in počasi bi policija postajala vse bolj podaljšana roka vladajoče stranke. Pomislimo, kakšna katastrofa za državno varnost bila, če bi se ta način kadrovanja prenesel tudi na vojsko.
Tukaj se posebno oziram na mlajšo generacijo, ki ni doživela diktature. Tisti, ki smo komunistično enoumje doživeli, smo seveda bolj občutljivi na takšne poskuse uzurpacije oblasti. Golobova vlada je v celoti poskus uvajati v državno politiko segmente neuspelega socializma.
Če bi na volitvah nastopili samo volivci, ki bi jih sestavljali nekdanji zagovorniki in nasprotniki komunizma, bi zmaga nasprotnikov komunizma, demokratov torej, ne bila vprašljiva. Problem je v tem, da tisti, ki so leta 1990 ideološko bitko na vseh področjih izgubili, sedaj spretno kontaminirajo s svojo roza levičarsko propagando mlajše generacije. Zato je naša dolžnost, da tistemu delu mladine, ki je izpostavljena vplivom starih mitologij, pomagamo spregledati in ceniti demokracijo.
Sedanja vlada je uporabila demokracijo, da je uvedla večjo svobodo za določen, privilegiran krog. Pri naslednjih volitvah moramo vsi izkoristiti svojo svobodo, da zmaga zopet demokracija.
