Piše: Jože Biščak, novinar, urednik in voditelj oddaje Kavarna Hayek
Kot je podpredsednik ZDA JD Vance pred tedni na münchenski varnostni konferenci nastavil ogledalo evropskim politikom, ki menijo, da lahko z omejevanjem svobode govora in demokracije rešijo vse težave »sovražnosti«, je pred dobrimi 50 leti slavni ekonomist in predstavnik avstrijske ekonomske šole Friedrich von Hayek na podelitvi Nobelove nagrade za ekonomijo nastavil ogledalo ekonomistom.
Njegov govor, ki je znan pod imenom »Hlinjenje znanja«, je pustil odprtih ust vse navzoče, ki so pričakovali vse kaj drugega kot ostro kritiko prevzetnosti ekonomistov. Ampak to je bil von Hayek: oster in neposreden, še danes aktualen.
Ali je na njegov kritični nastop vplivalo tudi dejstvo, da je nagrado dobil skupaj s švedskim ekonomistom Gunnarjem Myrdalom, zagovornikom vsemogočne države in socialne pravičnosti (diametralno nasprotno od von Hayeka), ne igra nobene vloge, pomembno je, da je njegov briljantni govor ostal.
V središču njegovega nastopa je misel, da je znanje razpršeno, delno, minljivo in pogosto napačno. V sodobnem svetu je neskončno veliko informacij, ki vplivajo na življenje ljudi, njihovo blaginjo, na gospodarstvo. Noben posameznik ali institucija, je dejal Hayek, nikoli ne bi mogel imeti vseh informacij, potrebnih za sprejemanje popolnoma premišljenih gospodarskih odločitev za celotno družbo. Namesto tega so pomembne informacije razpršene med neštetimi posamezniki; vsak ima svoj edinstveni in osredotočeni vpogled ter znanjem o svojih osebnih vrednotah in okoliščinah. To raznoliko širjenje informacij hrani tržno gospodarstvo in usmerja proizvodnjo k blagu in storitvam, ki jih ljudje želijo; ne k tistemu, kar načrtovalci mislijo, da želijo.
Obregnil se je ob centralne načrtovalce, ki si domišljajo, da lahko z dekreti določajo cene izdelkov in storitev ter posledično plače. Po njegovo cene in plače najbolj pravično določi trg, nikakor pa ne nekakšni možganski trusti, ki ne poznajo, niti ne morejo poznati vseh neštetih interakcij med udeleženci na trgu. Za von Hayeka je največja težava prepričanost nekaterih ekonomistov, da imajo potrebno znanje in vedenje, kaj je treba proizvajati in komu dati. To je problem, ki ga trgi po vsem svetu rešujejo vsako sekundo − in zelo učinkovito. »Noben vladni načrtovalec se s tem ne more kosati,« pravi in dodaja, da so zaradi »hlinjenja znanja« ekonomisti preveč samozavestni v svojih napovedih, njihovi posegi na področje plač in cen motijo signale, ki jih pošilja trg, zato v spregi s politiko pogosto povzročijo nepričakovane in škodljive rezultate. S takim nadzorom nihče nikoli ne more pretentati trga, je prepričan.
Na koncu je opozoril, da je prepričanje ekonomistov in politikov o njihovi sposobnosti nadzora nad gospodarskimi rezultati nevarna iluzija, ker niti ne razumejo podrobnosti o tem, kako deluje gospodarsko življenje, niti ga ne morejo predvideti. Preprosto povedano: ekonomisti in politiki se morajo zavedati meja svojega znanja in bi morali biti glede tega dejstva veliko bolj ponižni, kot so. »To so spoznali že tisti izjemni napovedovalci moderne ekonomije, španski šolniki iz 16. stoletja, ki so poudarjali, da je tisto, kar so imenovali pretium mathematicum (matematična cena), odvisno od toliko posebnih okoliščin, da nikoli ne more biti znano človeku, ampak je znano samo Bogu,« je še opozoril.
Von Hayekov nastop je bila učna ura o svobodi: ekonomski, osebni in drugih vrstah svobode. To je nekaj, česar vladni načrtovalci ne razumejo ali nočejo razumeti. Njegove takratne besede so še danes zelo pomembne, »Hlinjenje znanja« je bila tudi rdeča nit letošnjega festivala prostega trga v Ljubljani (Free Market Road Show). Žal so ta dogodek najvidnejši predstavniki politike, vladni ekonomisti in medijski mainstream namenoma prezrli, čeprav ga, če želijo Sloveniji dobro, ne bi smeli.
