Neuradni viri pravijo, da so obveščevalne službe zadnje tedne povečale dejavnost v Sloveniji, da so zahodni zavezniki resno zaskrbljeni in da z vso resnostjo spremljajo razplet volitev. A ne zato, ker bi Sloveniji grozila “orbanizacija”, kot nas želijo prepričati levičarski intelektualci, temveč zato, ker obstaja precejšnja verjetnost, da bi v hlipanju po oblikovanju leve vlade na Gregorčičevi ulici pristala tudi Levica. Prav v Luki Mescu in njegovih “cheguevarskih” bojevnikih zahodni svet vidi največjo nevarnost. A lepo po vrsti.
Najprej razčistimo, kaj je to “orbanizacija”. Nihče od levice in njenih samooklicanih intelektualcev tega ne zna natančno pojasniti. Floskule in všečna retorika, ki smo jo vajeni od dedičev marksizma, pravijo takole: fašizacija Madžarske, Viktor Orban je totaliziral madžarsko družbo, njegov Fidesz si je podredil javno upravo in medije, prisvojil si je sodstvo. Ampak – pomislite. Ste kje prebrali, da je Orban tik pred volitvami svoje politične nasprotnike in konkurente pošiljal v zapor, kot se je to zgodilo v Sloveniji? Ne. Fidesz je na volitvah zmagal na pošten in demokratičen način, nihče od opazovalcev ni oporekal rezultatu volitev. Ja, na ulice so prišli levičarji in nekaj neartikuliranega kričali, levici podrejeni tuji mediji, kot je denimo Guardian, so pisali, da gre za množičen povolilni upor priti Orbanu in podobne neumnosti. In če je fašizacija to, da na parlamentarnih volitvah ob neverjetno visoki volilni udeležbi zmagaš z ustavno večino, tudi prav. Vsak ima lahko svoj pogled na to, kako kaj imenuje, čeprav tovrstna “orbanizacija” kaže, da je imel Viktor Orban široko podporo volivk in volivcev, se pravi ljudske množice.
Orban ima podporo ljudi, ker je pameten politik
Ena bolj smešnih in za lase privlečenih trditev je tista o podreditvi medijev. Levičarji pravijo, da je Orban opozicijskim medijem odtegnil pomoč in da to vodi v totaliralizacijo madžarske družbe, da vodi v enoumje. Naj pojasnim. Medije, ki so na Madžarskem prenehali izhajati, je ugasnil trg. Tipičen primer je časopis (socialistični) Nepszabadsag (v slovenščini pomeni Ljudska svoboda). Orban ga ni ne prepovedal ne cenzuriral, nanj ni poslal ne inšpekcije ne policije. Nič tako pretresljivega in dramatičnega se ni zgodilo, Madžari so ta časopis preprosto prenehali kupovati, saj se jim ni zdelo vredno, da bi zanj odšteli denar. Nepszabadsag je srečala nevidna roka trga. In če bi vsi tisti desettisoči, ki so protestirali ob prenehanju izhajanja, kupovali časopis, bi lahko obstal. Pa ni, ker je bil poslovni model levičarskega Nepszabadsag “za tuj denar za svoj račun”.
Tudi vse drugo je navaden “larifari”. Viktor Orban vlada s svojo stranko Fidesz, ker je pač povsem legitimno premagal politične nasprotnike na volitvah. Tudi njegov odnos do ilegalnih migracij je povsem legitimen, to ni nobena fašizacija. Varnost države pred nepredvidljivimi arabskimi in afriškimi migranti je Orbanu na prvem mestu. To so vedeli vsi, ki so šli na volitve. In glasovali za varnost, ne za odprtje mej. To je Madžarski priznal sam predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker, to mu priznavajo vsi. In glede tega je cenjeni zaveznik, na katerega se lahko zanesejo.
Ima lahko skrajno levičarska politika podporo ljudstva?
V nasprotju s Slovenijo, ki ji ne grozi “orbanizacija”, ampak tvega izolacijo s strani zahodnih zaveznikov. Varnostno-obveščevalne službe namreč pospešeno delajo simulacije, kaj bi se zgodilo, če bi v vlado prišel Luka Mesec z Levico. Levi radikalci, ki se odkrito spogledujejo z militantno Antifa, napovedujejo izstop Slovenije iz Nata. In ne samo to. Vsaj dve stvari sta še, ki zelo skrbita večino zahodnih držav: prva je priznanje Palestine, druga pa morebitna uresničitev levičarskega ekonomskega programa, ki je z nekaterimi skrajnimi idejami resna grožnja zasebni lastnini in napoveduje obdobje nestabilnosti, česar se vsak vlagatelj najbolj boji. Kaj bi pomenila uresničitev zahtev, pri katerih Luka Mesec ne popušča, ni treba posebej poudarjati: prvič, padec bonitetnih ocen države, kar pomeni zelo drago zadolževanje; drugič, tuje obveščevalne službe bi s Slovenijo delile zelo malo varnostno-obveščevalnih informacij; tretjič, ogrožena bi bila varnost zasebne lastnine, na kar so tuji vlagatelji še posebej občutljivi, kajti zgodila bi se jim lahko Venezuela, nad katero se Levica navdušuje; četrtič, nestabilno politično in ekonomsko okolje, ki bi se ga gospodarstveniki izogibali v velikem loku, kar bi lahko pomenilo selitev sedežev uspešnih slovenskih podjetij in njihove proizvodnje v države s prijaznejšo in stabilnejšo zakonodajo.
Skratka, eksperimentiranje z levičarsko vlado, ki si jo nadvse (brez kančka treznega premisleka) želijo “mainstream mediji”, Milan Kučan in Gregor Golobič, v zadnjem pismu pa tudi levi (samooklicani) intelektualci, bi Slovenijo drago stalo. To sicer ne pomeni, da bi Slovenija izgubila članstvo v EU (čeprav je bil pogoj za vstop je pred poldrugim desetletjem članstvo v Natu), bila pa bi nekakšna nebodigatreba država, nemočna in bolj podobna Grčiji (ki so jo mrhovinarski skladi popolnoma izželi), kot pa država, ki so jo nekoč vsi hvalili.
Raje bi tvegali izolacijo Slovenije, kot pa da bi država dobila normalno delujočo in stabilno vlado
Upamo lahko, da je politika izključevanja Janeza Janše in SDS iz vseh vladnih enačb le začasna, da se bodo pregrete glave – ki so se zaklinjale, da z Janšo ne bodo oblikovali vlade – po konstituiranju državnega zbora, ko bo “šlo zares”, vendarle toliko ohladile in sprevidele, da je oblikovanje desnosredinske vlade ta hip najboljša rešitev za Slovenijo. Drugače je resnično najbolje, da se gre na nove predčasne volitve in da se stranke še enkrat preštejejo. A razen SDS je vprašanje, katera od strank si še sploh upa, da ji volivci še enkrat nastavijo ogledalo. Najbrž nobena. Pa bi bilo mogoče dobro. Prepričan sem, da bi nove volitve prinesle takšno razmerje sil, da bi se vlada desne sredine z lahkoto oblikovala. Volivci so namreč v zadnjih dneh dokončno spoznali, kdo je izključujoč in kdo ni. In izključujoč zagotovo ni Janez Janša. Ker to sami pri sebi vedo tudi levičarji, bodo, nori, kot so, branili globoko državo. Raje celo tvegajo izolacijo Slovenije, kot pa da bi država dobila normalno delujočo in stabilno vlado. In tako bo Slovenija v očeh tujine postala hiša (socialističnih) norcev ob robu gozda.
Jože Biščak