0.7 C
Ljubljana
nedelja, 22 decembra, 2024

Goloba spet zasačili. In ni bil sam.

Piše: Peter Jančič (Spletni časopis)

Našega premierja Roberta Goloba smo že spet ujeli pri širjenju neresnic in prikrivanju dokumentov, ki bi razkrili zanj neprijetna dejstva.

Tokrat mu niso ukradli identitete v Romuniji kot po govoricah o provizijah na Balkanu, ko je odgovoril, da v tujini nima nobenega računa. Da mu ne verjamem, ker ima odprt račun v Romuniji, sem takrat zapisal v kolumni kot odgovorni urednik Siol.net. Ta teden pa mu je “identiteto” pokvarila predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen, ko je parlamentu poslala pismo, ki ga je poslancem dolgo prikrival Golob. S tem pismom je našega premiera obvestila, da zavrača kandidaturo Tomaža Vesela, ker ta za delo nima primernih izkušenj in kompetenc. Golobu je v pismu postavila rok, da ji mora takoj poslati novega kandidata. Zadnje dni je to postala Marta Kos. Politična aktivistka, ki zna vrteti jezik.

Golob: Vesel je odstopil sam

Pred razkritjem pisma je Golob povedal:

“Poglejte. Tomaž Vesel se je odločil sam. Da se od kandidature umakne. Tudi pojasnil je svoje razloge. Mislim, da je on edini, ki lahko pojasnjuje. Po tem, kar sam vem, pojasnil mi je, da so razlogi predvsem v razlikovanju koncepta, kako naj bi evropska komisija delovala. Tomaž Vesel je strokovnjak. Predsednica EK je iskala drugi profil ljudi. In zato se je odločil, ker je ocenil, da bo težko sodeloval v takšni komisiji, da se umakne. To so razlogi, ki jih je meni pojasnil in neke zarote iskati…”

Premier je govoril neresnice in vedel je, da govori neresnice. Temu pravimo tudi laž. Vesel ni odstopil zaradi razlik v konceptih ali ker je strokovnjak. Odstopil je, ker ga je zavrnila šefica evropske komisije, ker ni imel kompetenc za komisarski položaj. Kar smo vedeli tudi brez pisma. Pismo o tem pa je Golob prikrival poslancem in javnosti. S podobnimi prikrivanji je že prišel na oblast. In že takrat so številni mediji to mirno sprejeli in jih dejstva niso zanimala. Tokrat jih je lep del, skupaj z vladajočimi politiki, blatil predsednika odbora za evropske zadeve Franca Breznika (SDS), ki je storil, kar bi morali vsi. Še posebej pa mediji. Zahteval je uradne dokumente vlade. In ker jih ni dobil od našega premiera, je zanje zaprosil predsednico evropske komisije. Ta se je odzvala normalno. Poslala mu je dokument, ki ne vsebuje nič zaupnega in tudi nima oznak zaupnosti. Je pa hudo neroden za premiera in našo vlado, ker pokaže, da je Golob lagal. In ni bil sam.

Von der Leynova za Goloba ni lagala in ni prikrivala.

S prikrivanjem parlamentu in javnosti je Robert Golob s svojimi sodelavci zlorabil položaj. Če bi to storil prejšnji premier Janez Janša, bi ga mediji linčali. Pa opozicija v parlamentu tudi. Zdaj je bilo z nekaj redkimi izjemami vse tiho.

Spodobno Tarča, osramotilo se je Delo

Med tistimi, ki so vsaj opravili delo, je bila Tarča Erike Žnidaršič, kjer so neuradno povedali, da pismo obstaja in da je v njem tudi rok, do katerega mora Golob predlagati novega komisarja. Najbolj se je osramotil  časopis Delo, ki je čisto naravnost širil lažnivi vladni spin, da sploh ni pisma predsednice evropske komisije. Novinar Uroš Esih je to poročal po informacijah “virov”, ki jih je prikril javnosti. Razlog prikrivanja je bil, ker bi bilo nerodno, če bi ljudje izvedeli, kdo so ti, ki tako lažejo. Že pred tem je Esih sodeloval v podobnem širjenju laži urednika Mladine Gregorja Repovža pri Tanji Gobec.

Gobčeva je, kot tudi novinar Mladine Marcel Štefančič, del Golobove “depolitizacije” RTVS, ki ta medij spreminja v sredstvo občasno skrajno nizkotne propagande vladnih strank.

Motiv za premierjevo prikrivanje in lažen spin, kako je Vesel odstopil sam od sebe, je bil, ker je Golob poskušal zaščititi ugled Vesela, samega sebe in koalicije, ki jih je dogajanje močno osramotilo. Da predlagaš kandidata brez kompetenc in z glasovalni strojem v parlamentu odločiš, da je sijajen, je nerodno za vse vpletene. Tudi za vladne poslance in še posebej za vse tiste medije in novinarje, ki so Vesela kot kandidata nekritično kovali v nebo. Osramotili so s tem tudi državo.

Ob kandidaturi Marte Kos znova poslušamo, da je to kandidatka celotne države, vseh ljudi, ob kateri se moramo poenotiti. Z Veselom se je takšna ljudska kandidatura končala še huje kot prej z Alenko Bratušek, ki se je, ko je morala odstopiti kot šefica vlade, poskušala katapultirati v sijajno plačano službo v evropski komisiji, a je zaradi katastrofe na zaslišanju evropskega parlamenta propadla. Vesel do tja niti prišel ni. Ali bo zaslišanja prestala Marta Kos, pa bomo še videli. Mediji v Bruslju jo omenjajo med tistimi, ki bi lahko padli zaradi pomanjkanja političnih izkušenj, pa tudi turbulentnih dilem o sodelovanju s tajno politično policijo v novinarski karieri in nenavadne skrbi za dobre odnose z Rusijo, ko je ta napadla Ukrajino in žalosti zaradi domnevno nevarnega približevanja ZDA. Pazite: ne smemo se približevati zaveznici ZDA, s katero smo blizu v Natu in je glavna vojaška zaveznica celotne EU. Lahko je šlo za spodrsljaj, a Kosova je strokovnjakinja za javne nastope in zdelo se je, da ni le še ena Bratuškova. Pa ni ji spodrsnilo le enkrat ta teden, precej ga je polomila tudi pred poslanci, ko je zanikala, da bi njen plačan oglas proti SDS leta 2008 govoril o SDS. Seveda je. Lagala je. Ona ve.

Sam sem že, ko so Vesela šele prepričevali, da mora odstopiti, neuradno izvedel, da je v ozadju pismo von der Leynove. In tudi številni novinarji so. Vsaj domnevam. Nisem nič posebnega. Ko Veselove odstopne izjave in pisma von der Leynove Golob ni poslala parlamentu, sem vlado sam zaprosil zanju. Ljudje imajo pravico vedeti. Iz vlade so mi odgovorili, da so vse, kar je pomembno, poslali parlamentu. Niso. Prikrivali so poslancem. Ker bi, če bi pismo ljudje videli, to osramotilo premiera in vladno koalicijo. V takšnem primeru novinarji ne moremo veliko. Lahko le opozorimo in sprožimo postopek pred informacijsko pooblaščenko, kar pa praviloma dolgo traja, rezultati pa so redko vredni truda. Tokrat so mi od tam odgovorili, da novinarji nimamo pravice, da bi kot odgovor na vprašanje dobili dokumente in da moram zaradi tega počakati še kak mesec, da bi se lahko sploh pritožil. Ta odgovor kaže, da mediji in s tem javnost nima pravice do najbolj običajnih informacij o poslovanju oblasti in da je, kot sem že večkrat opozoril, informacijska pooblaščenka predvsem pooblaščena za preprečevanje dostopa javnosti do informacij javnega značaja. To se je pri Veselu pokazalo že pred tem, ko so v parlamentu pri objavi dokumentov o kandidaturi scenzurirali njegov življenjepis, ki so ga poslali iz vlade, češ da je to zasebna stvar. To so storili zaradi informacijske pooblaščenke, ki sicer kaznuje uradnike, da izdajajo osebne podatke. Življenjepis kandidata za pomembno funkcijo je zasebni biznis. Če ljudje preveč vedo, so težave. Denimo, pri ministrici za kmetijstvo Mateji Čalušić, ki nima univerzitetne izobrazbe. Življenjepis se raje skriva. Po tem pa predsednica evropske komisije Vesela zaradi pomanjkanja kompetenc zavrne. Golob pa Čalušićeve ne.

Lukšiču ne verjamem zelo, malo pa

Podobnemu prikrivanju kot ob pismu von der Leynove smo bili priča že pri škandalu z nenavadnim bančnim računom, ko sem aprila 2022 zapisal, da ne verjamem trditvi Roberta Goloba, ko je odgovarjal na zgodbo o provizijah pri poslih v BiH, da nima računa na tujem, na katerega bi lahko dobil provizije. Da mu ne verjamem, ker tak račun ima v Romuniji, sem zapisal kot odgovorni urednik Siol.net v kolumni z naslovom Kaj nam prikriva Robert Golob. V naslednjih dneh se je pokazalo, da Golobu ne gre verjeti. Račun na njegovo ime je bil res odprt v Romuniji na Banki Raiffeisen. Že od leta 2018. Streljal od sedeža predstavništva GEN-I tam. V kolumni sem predstavljal, kaj pokušajo kandidati prikriti. To je novinarstvo. Vse drugo je propaganda. Pri Golobu je bilo prikritega veliko. Tudi nakazila pod mizo podjetju novinarke, katere tekste je nekoč objavljal državni Siol.net, Vesne Vuković, ki je po zmagi Goloba na volitvah postala generalna sekretarka Svobode in me je pomagala zamenjati kot urednika Siol.net. Od takrat tam ne postavljajo več neprijetnih vprašanj, kaj nam prikriva premier.

Ko je v parlamentu vodja poslanske skupine opozicijske SDS Jelka Godec premiera pozneje poskušala vprašati, kdaj je krajo identitete, ki bi naj bila za računom v Romuniji, prijavil uradnim organom, je predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič to prepovedala. Niti vprašati se ne sme. Nerodna pisma in življenjepisi se prikrijejo. Če pri tem ne pomaga informacijska pooblaščenka, za prikrivanje javnosti poskrbi predsednica DZ.

Pozneje je Golob kljub prepovedi odgovarjal.

Obstaja sicer še majhna možnost, da premier Robert Golob ni lagal, da mediji niso širili lažnivih spinov zanj in da ljudem sistematično niso prikrivali pomembnih informacije, ki bi v neroden položaj spravile vladajoče. To možnost je razkril nekdanji predsednik SD Igor Lukšič, ki meni, da gre v ozadju za tako veliko nesposobnost in neumnost, da bi bila laž napredek.

Ker je v igri za komisarski položaj tudi bivša predsednica njegove stranke SD Tanja Fajon, ki jo je Svoboda sestrelila z vrha, ko so na SD pred evropskimi volitvami zvalili tudi Golobovo krivdo za afero sodna stavba, Lukšiču ne verjamem povsem.

Malo pa.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine