Piše: Jože Biščak
Saj ne da bi bili rojeni odrešeniki, masko mesijanskega poslanstva jim je s pomočjo medijskega mainstreama nadela globoka država. Potem so tudi sami začeli verjeti, da so mesije. Če so svetopisemski liki v resnici prinašali osvoboditev in odrešitev, predvsem so držali besedo, je pri slovenskih likih drugače; brez kakršnekoli vsebine in programa, še preden sploh ustanovijo politično stranko, jih vodeni ustvarjalci javnega mnenja postavijo na piedestal zmagovalcev, ki bodo iz dežele tostran Alp pregnali fašiste.
Po štirih (ne)uspešnih v zadnjem desetletju je Robert Golob peti neofit iz murgelskega laboratorija. Ja, tako preprosto je, ko ljudem postaviš pred oči šunko, potem pa ne opazijo, kaj se dogaja okoli njih. A če ga dobro poslušate (in zadnje čase ga niste mogli prezreti, saj ga je povsod dovolj), se boste zagotovo vprašali, ali je sploh povedal kaj konkretnega. Ko človek zdravega razuma hodi naokoli z odprtimi očmi, se Golobove floskule, da je aktualna vlada fašistična, hipoma razblinijo. To je njegov trenutni domet. In končno priznanje, da ne bo sodeloval z Janezom Janšo. To pomeni, da se je postavil ob bok izključevalnim osebkom iz Kula, s čimer je Tanja Fajon v trenutku izgubila status glavne kandidatke za premierko na levici. Tako so odločili strici iz ozadja. In še enkrat se je pokazalo, da je cesar nag. Sramotna zlobnost nikoli ne obleče tistih, ki so leta in desetletja demonizirali desni politični pol oziroma enega samega človeka – predsednika SDS.
Da predstava v celoti uspe, ni posledica Golobovih izjemnih sposobnosti, ampak dejstvo, da so njegovi nastopi scenografirani in koreografirani od prve do zadnje sekunde. Retorično ni najbolj nadarjen, ponavlja ene in iste stvari, transkripti nastopov razkrijejo votlost. Neposrednim vprašanjem novinarjev se mu ni treba niti izogibati, saj ga ne sprašujejo nič takega, kar bi ga spravilo v neroden in negotov položaj.
Njegova plača je v resnici državo stala 635 tisoč evrov
Tipičen primer je plača. Govori, da je njegova zadnja plača 6.675 evrov neto. Ampak to je usklajena medijska manipulacija, saj ni več predsednik uprave GEN-I. Koliko je zaslužil lani, bo treba počakati na letno poročilo, ki bo objavljeno šele po volitvah. Če sodimo po predlanskem, ni prav “revež”: skupaj z nagradami se je v njegovi denarnici znašlo okoli 214 tisoč evrov neto, kar pomeni okoli 540.000 evrov bruto oziroma okoli 635.000 evrov stroška za delodajalca, ki je v tem primeru država. To pa je veliko več, kot je po zakonu dovoljeno. To je priznala tudi Skupina GEN, zato se upravičeno postavlja vprašanje, zakaj so nadzorniki dopustili kršenje zakona in kdaj bodo preveč izplačane plače vrnjene. No, takih novinarskih vprašanj od medijskega mainstreama ne boste dočakali.
Tudi Milan Kučan ga je vzel v bran. Če si zasluži visok dohodek, si ga zasluži, čeprav to pomeni kršitev zakona, ga je bilo razumeti. Razmišljanje, tipično za plemensko moralo: dobro je, ko to počno “naši”, zlo je, ko to počno “vaši”. In da Golob, tako Kučan, ne bo vztrajal pri kandidaturi za mandatarja, sprijaznil se bo tudi s položajem ministra. Kako to ve, ni znano, saj Golob tega ni javno govoril. Toliko o marmeladi in prstih. Pa ne gre za Pečjakove Marsovčke, ki se prevažajo na leteči cigari, ampak za resničnega šefa globoke države. Golob je pač čez noč postal up in želja radikalne levice, zato so “dovoljene sanje” in pravljice za lahko noč. In nedotakljivost za večino medijev, ki okoli njega kuhajo tako politično kašo, da normalnemu človeku povzroči gastroenteritis.
Upamo lahko le, da predpotopni triki in manipulacije z novimi obrazi (ki to v resnici sploh niso) pri ljudeh ne delujejo več. Ne nasedajo več prepričevanju, da tokratni novi obraz ni nova in udobnejša mesijanska zofa, ki je zamenjala staro. Vedite, da imajo ti ljudje v žepu samo odpirač za konzerve – po konzerve bodo prišli k vam.
Jože Biščak je glavni in odgovorni urednik konservativno usmerjene revije Demokracija, predsednik Slovenskega združenja domoljubnih novinarjev in avtor knjig Zgodbe iz Kavarne Hayek, Zapisi konservativnega liberalca in Potovati z Orwellom.
