Glupa interpelacija Vizjaka

Piše: Davorin Kopše

Demokracija je politična ureditev, kjer vlada večina, ta večina pa je v demokraciji tudi za varovanje človekovih pravic vseh državljanov. Večina, ki odloča, je torej v demokratični družbi zadolžena tudi za pravice političnih nasprotnikov. Na drugi strani vladajoče večine pozna demokracija opozicijo, ki se lahko na različne načine vključuje v izvrševanje oblasti. Ta ima po svoji naravi nalogo koalicijsko večino tudi nadzirati. Vsekakor pa ni prvenstvena naloga opozicije rušenje vlade in neprekinjena borba za oblast za vsako ceno, kar gledamo v Sloveniji. V politiki so se v zgodovini neprekinjeno izvajale le revolucije, ki so postavile na oblast diktatorje.

Ob izbruhu epidemije, ki je sovpadla z nastopom aktualne vlade, je opozicija na vsakem koraku nagajala in izražala nasprotovanje mnogim ukrepom vlade za zajezitev okužb. Za svoje politične interese so in še poskušajo za vsako ceno zbiti ugled vlade samo zato, da bi se sami prebili nazaj na oblast. V Sloveniji je politična levica zagrizena v boju zoper vlaganja v človeka, njegov standard in napredek. So proti skrbi za starejše in obnemogle, kar so nazadnje dokazali z glasovanjem protu zakonu o dolgotrajni oskrbi. Tako je tudi na drugih področjih. Ves čas so proti vsemu, kar je dobro za ljudi.

Pretekli petek smo lahko spremljali že osmo interpelacijo ministrov te vlade. Na vrsti je bil tokrat minister Andrej Vizjak. Že same napovedi interpelacije so se zdele smešne, razprava pa je dokazala, da smo imeli prav tisti, ki smo pričakovali cirkus. Ministru so predlagatelji in vneti podporniki očitali stvari, ki jih ni storil ali pa ni z njimi nič narobe. Eno samo sprenevedanje in sprevrženo podtikanje. Tako kot delajo deklarirali socialisti proti ljudem, tako s podtikanjem poskušajo dokazati, da so v tem boljši od konkurence.

Glupe laži in nesmisli
Z lažmi in manipulacijami ljudi so uspeli s pomočjo dominantnih medijev na referendumu zrušiti zakon o vodah, ki je bil napreden zakon in je krepil skrb za okolje. Najprej so z neverjetnim propagandnim strojem prepričali dovolj veliko število ljudi, da so glasovali proti temu zakonu. Zavrnitev zakona je bila tudi ena izmed točk interpelacije proti ministru za okolje in prostor Andreju Vizjaku. Očitali so mu demokratičen izid referenduma. Zdrava pamet ne ve, kaj je s tem narobe. Ampak rušilna opozicija je vzela to za kriterij pri interpelaciji.

Po vsaki ustrezni pripravi zakona gre zakon v proces sprejemanja. Ob koncu predpisanega postopka v državnem zboru se o njem glasuje. Lahko je sprejet ali pa tudi ne. Po sprejetju lahko da državni svet na zakon veto, kar pomeni, da mora iti še enkrat na glasovanje v DZ. Tam je lahko ponovno potrjen ali pa tudi ne. Vsak zakon se lahko pošlje tudi na ustavno sodišče, kjer se presoja morebitno neskladje z ustavo. No, ena izmed možnosti je tudi ta, da se po ustreznem postopku po sprejetju zakona izvede zakonodajni referendum. Na referendumu ljudje po svoji volji odločijo, ali naj zakon začne veljati ali ne. Pri tem jim ni treba dati nobene obrazložitve.

Vse od navedenega je skladno z veljavno zakonodajo in ustaljenimi normami. Zakon o vodah je bil pač poslan v presojo ljudstvu in to ga je zavrnilo. Kaj lahko pri tem očitamo ministru Vizjaku. Nič, očitali bi mu lahko, če ne bi spoštoval referendumske volje. Pa jo je spoštoval, zato je zadeva zaenkrat končana. Ampak opozicija se je odločila, da bo dala to točko med očitke interpelacije, čeprav Vizjak v zvezi s tem ni naredil ničesar narobe. Zakon je pač padel. Lahko bi že prej. Mnogi so. In? Nič, to je pač demokracija.

Glupi davki vzeti iz konteksta
Pred štirinajstimi leti so ministra Vizjaka avdio posneli med pogovorom z zloglasnim tajkunom tranzicijske levice Bojanom Petanom. Takratni minister za gospodarstvo Vizjak in Petan sta se pogovarjala o prodaji deležev Term Čatež, kjer je Vizjak Petanu odsvetoval prodajo delnic med dvema družbama istega lastnika. Tak promet delnic bi seveda imel za posledico tudi plačilo davka, kar je označil za glupo. Pri tem je tudi želel zaščititi javno lastnino. Zdaj mu to očitajo.

Minister Vizjak torej ni nikoli rekel, da je plačevanje davkov kot tako glupo ali da so davki glupi, kar so venomer pojavljali nekateri mediji. Izjava, da odsvetuje prodajanje delov lastnih podjetij samemu sebi, ker je treba od tega plačati davek, pač ni trditev, da so davki glupi, ampak da je celotna transakcija glupo in škodljivo početje. Po analogiji dogodkov tudi je glupo.

Paraobveščevalna dejavnost globoke države
Vrnimo se k snemanju pogovora. Ko so se posnetki pojavili v medijih, so jih imenovali prisluhi. To je izraz, ki ga uporabljajo varnostne in obveščevalne službe. To potrjuje tezo, da je posnetek profesionalen. Z drugimi besedami bi lahko domnevali, da gre za delovanje globoke države, katere politična policija so ostanki Udbe. Gre namreč za prisluškovanje s snemanjem, kar delajo prej omenjene službe na legalen način, paradržavne službe (beri mafija) pa prisluškuje in snema ilegalno.

Opisano je bilo ujeto s snemalno napravo pred 14 leti. Časovna distanca nam pove, da je bil Vizjak v času, ko so mu nezakonito prisluškovali, minister za gospodarstvo v neki drugi vladi. Kako naj bi bil kot minister za okolje in prostor odgovoren za nekaj, kar naj bi naredil kot minister za gospodarstvo, se ni še nihče vprašal. Če bi bila na podlagi tega interpelacija izglasovana, bi ga KUL »politična stroka« odstavila z mesta ministra za gospodarstvo, kar trenutno ni. Res glupo.

Ko sem poslušal trditve poslanca iz LMŠ Rudija Medveda in drugih iz njegove klape, sem dobil potrditve za vse, kar sem si že doslej mislil o njem/njih. Ves čas razprave se je namreč skliceval na posnetek, ki je bil prvi objavljen in je bil lepljenka. Vsi posnetki, ki so bili objavljeni kasneje, so bili pristni, vendar so bili bolj povezani in zato tudi neobremenjujoči.

V interpelaciji so Vizjaku očitali še nekaj drobnih stvari. Morda je omembe vredna le še dodeljena koncesija Termam Čatež za rabo termalne vode. S tem naj bi dodatno obremenil okolje, smo slišali, jasno pa je, da se s koncesijami uredijo pravice in obveznosti. S koncesijo je bila določena količina črpanja termalne vode, prav tako pa koncesija določa dovoljeno temperaturo vode, ki jo po uporabi spuščajo nazaj v naravo, kar je ekološko upravičeno. Regulacije s koncesijo so se pred tem v termah otepali, kar je tudi zgovoren podatek.

Pred interpelacijo so mediji in apolitična stroka KUL ves čas poudarjali, da gre za zadevo oziroma interpelacijo, ki so jo imenovali glupi davki. To je interpelacijo na nek način naredilo atraktivno, ni pa bila zato kakovostna ali celo upravičena. Bila je prazna in brez utemeljenih dejstev. Vrstila se je le množica populističnih puhlic, s katerimi se je leva opozicija zgolj osmešila. Torej še ena v nizu glupih interpelacij.

Tolažba opozicije
Da bi bila interpelacija uspešna, bi morali predlagatelji zbrati najmanj 46 glasov, kar jim že osmič v času aktualne vlade ni uspelo. Izid glasovanja je bil 43 za interpelacijo (trije glasovi premalo) in 29 proti. Interpelacija ne bi uspela niti, če ob 43 za nihče ne bi glasoval proti, vendar so kulovci to razglasili za svojo zmago. Saj poznamo zgodbo o lisici in (ne)zrelem grozdju. V zgodbi se lisica steguje proti grozdu na trsu, vendar ga ne doseže. Ko končno ugotovi, da ne bo šlo, si reče: “Ah, saj je še kislo“. Po tem lahko ugotovimo, da se je interpelacija izkazala tako ob načrtovanju kot tudi na koncu za glupo.