Bil sem še v zgodnjih najstniških letih, ko sem doma vzel v roke nek režimski časopis (ja, to so bili časi, ko smo bili še naročeni nanj in nismo vedeli kaj dosti o pranju možganov in pojavu, imenovanem »fake news«). In našel novico o tem, da sta se srečala tedanja predsednika Ukrajine in Egipta. Nič posebnega, boste rekli. No, če povem, da sta njuna priimka Kravčuk in Mubarak, boste verjetno zastrigli z ušesi, jaz pa sem se spraševal, ali se morda zaje*ajo. Pa se niso. Ni bil prvi april.
Kar se govedine tiče, sem bil takrat v sebi razdeljen – en del jo je maral, drugi del ne. Recimo, goveja župca mi je pasala, goveja muzika malo manj (pa jo imam zdaj prav rad), še najbolj pa mi je pasal »tatarc« (saj ste že slišali za tatarski biftek?), morda tudi goveji golaž, s polento ali brez. Podobno je bilo s svinjino – oboževal sem samo pečenice in krvavice, dandanes se tudi dobre svinjske pečenke ne branim. Ne glede na to, da je »svinjsko« velikokrat sinonim za »umazano« – ne vem, koliko je to povezano z dejstvom, da se pujsi valjajo v blatu, ta privilegij pa je bil nekoč ponujen tudi udeležencem prireditve Rock Otočec (in legendarni kamerman Franci K. ima pač posluh za to). Vendar pač nisem puritanec, ki bi še za svinjsko pečenko zahteval, naj mi jo najprej operejo – sedaj pač menim, da je pujs kralj živali, dokler me ne bodo spustili v kakšen safari in bom morda poskusil tudi leva.
Žal vam ta trenutek ne morem povedati, katere vrste mesa so se kuhale v nedeljo v Dražgošah, ko so na tamkajšnji veselici ob obletnici slovenske različice bitke na Kosovem polju kuhali partizanski golaž. Verjetno so v kotel vrgli to, kar so lahko zasegli po bližnjih kmetijah. To pomeni, da je poleg govedine in svinjine v kotlu pristala tudi perutnina, morda tudi kakšen domač zajec (pardon, kunec). No, celo konjev se pri tem ne branijo, čeprav je obstajala nevarnost, da bi v loncu lahko pristal tudi kakšen konj z belimi lisami (sinomim: š***c). Ampak tistega je preveč škoda, za govornika pa ga tudi niso dali. Kar se kulinarike tiče: k sreči so nam prizanesli vsaj s pasjim mlekom, sicer bi verjetno partizanski golaž s to sestavino razglasili za vrhunski performans in ga morda čez eno leto nominirali za Prešernovo nagrado. V Sloveniji pač ni nič nemogoče.
Ampak tudi če se je v kotlu znašla svinjina, protestov ni bilo. Ko gre za partizansko veselico, je dovoljeno tudi meso, ki ima za muslimane oznako »haram«, kar bi lahko po nemško prevedli (po sistemu »piši kao govoriš«) kot »ferboten«. Vse preostalo meso pa mora biti zaklano »halal«. Teh certifikatov v Dražgošah ni bilo opaziti. Tudi protestov ni bilo nobenih – niti od muslimanov (in njihovih ljubiteljev, menda jih ima Tanja Fajon zelo rada) niti od veganov, ki so svoje zaveznike našli v Levici, torej v podmladku tistih slavnih dražgoških borcev, ki so januarja 1942 menda tako nabunkali Nemce, da jih je (partizane, se razume) občudovala vsa Evropa – pa par deset postreljenih vaščanov gor ali dol, zanje je to kolateralna škoda.
In če sem uvodoma omenjal »goveje« priimke, naj spomnim, da imamo nekaj podobnega tudi v naši vladi, le da se to nanaša bolj na prej omenjene »kralje živali«, po prleško »gujdeke«. Dobro, ministru za kulturo ena črka v priimku pač ne ustreza, ampak ta je še nedolžen primer. Bolj zanimiv primer je predsednik državnega zbora, ki je vedno židane volje in tako je bilo tudi v Dražgošah, kjer je v svojem govoru dokazal, da je zelo pazljivo prebral Orwellov roman »Živalska farma«, zato tudi ve, kaj pomeni fašizem in kaj pomeni, če je en prasec pri koritu bolj enakopraven od drugih. Ko je en teden prej imel generalko na Osankarici, mu je malo »ušlo«, ko je omenil, da so se gošarji borili za »svoje pravice«. Tokrat je dejal, da fašisti po Evropi in tudi v naši domovini spet dvigujejo glave. Jaz pravim, da še dobro, da ni omenil, da spet dvigujejo rilce in vse glasneje krulijo. To, da ima on – in njegova tovarišija – težave s tem, da sebe prepozna(jo) v ogledalu, mu lahko odpustim, saj ne ve, kaj dela. Ima pač dobre vzornike – eden od teh je pred skoraj tridesetimi leti na Gazimestanu omenjal, da tudi oboroženi spopadi niso izključeni, ampak očitno sam sebe ni dobro slišal, ropotal pa je vseeno.
Ne vem sicer, koliko mesa je šlo »v promet« na sončno nedeljo, 13. januarja, v Dražgošah. Ampak meso menda povzroča vetrove (malo bolj vulgarno: prdenje). Prdenje pa povzroča tanjšanje ozonske plasti, le-to pa povzroča globalno segrevanje, čeprav ob tej tezi zadnje tedne Avstrijci zmajujejo z glavo ob tolikih metrih snega. A ker so nekateri pohodniki (pardon, romarji) poromali peš kar od doma (tako kot so nekdaj hodili na Brezje), so poskrbeli predvsem za svoje zdravje. Saj veste, poleg hoje je tudi vsak prdec vreden več kot deset dohtarjev. Povprečen romar v Dražgoše se pač ne obremenjuje s podrobnostmi, ne sprašuje se o mikrobih, niti o bičkarjih in migetalkarjih, pa čeprav se verjetno kdo sprašuje, od kod ime »Bičkova skala«.
A najvažnejše je to, da je slavnostni govornik svoj nagovor končal tako, kot se spodobi. Po mojih zanesljivih informacijah je zarjul s svoje prižnice: »Smrt prašičem!« In ljudstvo je odgovorilo: »Klobase narodu!« In parada ponosa v Dražgošah se je, potem ko so njeni udeleženci potešili poželenje po mesu (predvsem svinjini), končala. Za eno leto.
