Zadnje čase se, drage bralke in bralci, precej ukvarjam s poskusom razlikovanja med iluzijo in resničnostjo. Priznam, ta opravek mi ne gre ravno od rok. Če rečem, da je židani Dejan v partizanskih Dražgošah kar sam širil fašizem, me nato prepričujejo, da partizanske proslave v resnici ni bilo. Slavna bitka, ki je zlomila nepremagljive Nemce, pa se je vendarle zgodila, kenede? No, o tem govorim – kar je zame resnično, je iluzija, kar pa je zame iluzija, je resnično.
Probleme imam tudi s papežem Frančiškom. Če slednji reče kaj o tem, da naj hinavci raje nehajo hodit k maši (no, saj tako sem ga – spet iluzorno – zastopil), jaz pa se nad tem zmrdujem, bodo takoj planili name njegovi dežurni piarovci in raznovrstni odvetniki, češ kaj se za božjo voljo grem, saj papež ni tako mislil! Ergo: narobe sem ga razumel! Tudi glede migrantov sem ga narobe razumel, tudi glede »zajcev« sem ga narobe razumel. Vse, kar papež reče, vedno narobe razumem. Vsaj to. Če že nisem odpadnik, kar je kaznivo dejanje po zakoniku cerkvenega prava. In če te vrstice bere kateri od naših škofov, naj me, prosim, kar javno obvesti, da sem izobčen, da bom vsaj vedel, pri čem sem.
Ampak pustimo te debate. Mene bolj skrbi nekaj drugega. Namreč, ali sem na teološki fakulteti res diplomiral z avtorsko diplomsko nalogo (iz leta 2007) ali pa sem jo morda preplonkal od nekoga, ki je diplomiral dve leti za mano. V naši državi je vse mogoče. Lahko da tudi vrstice, ki jih pravkar berete, niso avtorske, ampak prekopirane ali prevedene iz kakšnega tujega članka. In je torej vse skupaj »fake comment«, pod katerega se je podpisal Gašper Blažič kot avtor. In če je to res ukradeni prispevek, bodo verjetno sledile posledice.
Posledic pa verjetno ne bo čutil Boris Kobal, zagotovo eden najbolj proslavljenih kulturnih ustvarjalcev pri nas, ki je leta 2000 povsem avtorsko »pičkaril« v Lutkovnem gledališču (in na tem mestu mu povsem priznavam avtorske pravice, tako kot pri Svetlani Makarovič, ki je lani na zelo izviren način popularizirala balkansko zveneči stavek »j*** ti pas mater«). Boris K. je pač ravnal v duhu partizanske etike – saj veste, malo poberete tu, malo tam, potem pa nastane avtorsko delo. No, morda pa je bil malo preveč malomaren (tako kot Alenka Bratušek), da so ga tokrat zalotili s prsti v marmeladi. Kako je bilo že s tisto knjigo o evropskem pravu, ki jo je napisal legendarni Milan M. Cvikl? Aja, menda jo je preplonkal iz Wikipedie, ampak na to smo že pozabili, ker Slovencem pač nagaja spomin. Ali kot se popularno reče: matra nas »teta Roza«.
Ampak, kot veste, vsak se mora znajti po svoje. Nekdanja premierka in sedaj ministrica Alenka Bratušek se je glede svojega magisterija izgovorila, da je bila verjetno pri citiranju malomarna, nekdanji državni sekretar in sedaj minister Jure Leben pa je leta 2014 dejal, da sploh ni vedel, da ni magister znanosti. Se pravi, da so mu podelili magistrski naziv in ga grdo naplahtali. No, potem je za nekaj časa poniknil kot kraška ponikalnica, nato se je spet vrnil za državnega sekretarja, sedaj pa je celo minister. Lepo je napredoval. Le kot magister se ne sme več podpisovati. Malomarni Bratuškovi je to dovoljeno.
Sicer pa, zakaj bi se tako pohujševali nad plonkarji in plagiatorji, ko pa imajo vendar dober zgled – namreč dr. E. K. (Edvard Kardelj, ja, pa oprostite, njemu sem tudi vtaknil zraven lažen doktorat) je svojo knjigo o slovenskem narodnem vprašanju preplonkal od Dragotina Gustinčiča, samoupravljanje pa od krščanskega socialista Andreja Gosarja. In ker se sedanja vlada menda sklicuje na kontinuiteto s kardeljanskim socializmom, to pomeni, da je podpornikom tega sistema plonkanje in nepooblaščeno kopiranje dovoljeno. Saj veste, ko je legendarni oblikovalec Davorin Savnik razvil legendarni Iskrin telefon serije ETA 80, so ga tudi pozabili prijaviti kot avtorsko delo, posledica tega pa je, da je v kratkem času po svetu nastal cel kup plagiatov tega legendarnega slovenskega izdelka. Kardeljevo samoupravljanje je imelo v tem pogledu manj sreče – nekaj so se zanj sicer zanimali na Švedskem, ostali socialistični svet je že imel razvite svoje modele, nekateri zahodnjaki so ga sicer občudovali, a uvesti pa ga niso hoteli. Tudi v t. i. tretjem svetu Titove neuvrščenosti ni bilo junaka, ki bi to legendarno Kardeljevo (pardon, Gosarjevo) iznajdbo uporabil v svoji državi. Verjetno zato, ker bi se lahko zgodil tudi množičen pogin opic.
Torej, dragi tovariš Boris, ne sekiraj se, če so te zalotili. Imaš dovolj drugih avtorskih del, ki so ti jih plačali iz proračuna, torej tudi iz moje denarnice. Upam, da si dobil dobro plačano tudi lansko tuljenje v Kopru, ko si pozival k neplačevanju rtv naročnine. Le da tebi tega nihče ni očital, da pozivaš h kršenju zakonov. In upam, da boš v primeru, če odpravijo Možinove »Pričevalce«, pozval k dvigu rtv prispevka, kajti iz te marže si tudi ti že nekaj dobil. Pa ti bom še jaz častil kakšno pivo znamke »Komunajzer«. Seveda brez partizanskega golaža na dražgoški način…
