Piše: Mitja Iršič
Vsakih nekaj let Evropa in svet dobita vpogled v čudno slovensko politično resničnost, katere smo se Slovenci že tako navadili, da nam ni več čudna.
Eden prvih takih trkov dveh nekompatibilnih svetov se je zgodil leta 2014, ko se je takratna premierka v odhajanju Alenka Bratušek osramotila na zaslišanju za evropsko komisarko.
Evropski poslanci in mediji se niso mogli načuditi, kako nepripravljena je prišla na soočenje in kako se je nameravala skozi zaslišanje pretolči povsem brez znanja o prometni politiki (kar bi bila vsebina njenega resorja), le s pomočjo poceni ponavljajočih se floskul. Te je v Sloveniji zelo drago prodajala, tam pa so izzvenele neprepričljivo, amatersko, skoraj čudaško. Takrat je Slovence hitro postalo sram, a so nato enako hitro pozabili in gospe dovolili, da se še danes svaljka po politiki.
Drugi tak trk sveta s slovensko resničnostjo se je zgodil pred kratkim, ko je skupina evropskih poslancev iz Evropske ljudske stranke v Sloveniji preiskovala zaskrbljive razmere na področju delitve oblasti, neodvisnosti državnih institucij in svobode medijev v času mandata zdajšnje vlade. Bili so zaprepadeni, da se nihče od vladajočih z njimi ni želel srečati kljub zelo specifičnim obtožbam o kršitvah načel vladavine prava. Evropski poslanci niso razumeli, zakaj ustavno sodišče po dveh letih še vedno ne zmore razsoditi o ustavnosti zakona o RTV, niti niso dobili odgovora na vprašanje, zakaj je vlada zmanjšala sredstva računskemu sodišču, ki je bilo do vlade v preteklosti kritično. Pričakovali so pomirjujoče besede vlade, za katero so bili prepričani, da je povsem običajno evropsko liberalna, dobili pa so ruski zid oholosti, ignorance in zanikanja.
Resničnost je spet potrkala na vrata in Slovence je spet kolektivno sram. Le upamo lahko, da bo tokrat občutek trajal dlje kot leta 2014 pri Bratuškovi.
