Romunija je suverena država v jugovzhodni Evropi. Meji na Črno morje, Bolgarijo, Ukrajino, Madžarsko, Srbijo in Moldavijo. Meri 238.397 kvadratnih kilometrov in ima zmerno celinsko podnebje. Država s skoraj 20 milijoni prebivalcev je sedma najšibkejša država članica Evropske unije. Uradno!
Za nekoga, ki je ni videl od blizu nekaj suhoparnih podatkov, ki površnemu srednjeevropskemu človeku pomeni fakt, podatek s katerim se ni potrebno posebej ukvarjati. Ni ravno pogost predmet akademskih ali navadnih debat med pitjem kave ali pogovora kar tako. Oddaljena reč za nas. Kdaj pa kdaj nas spomni ali izzove pozornost kadar vidimo ali prej zavohamo kašen izpuh težkega tovornjaka ki išče firmo podjetje pri nas , kjer ima kaj za dostaviti ali naložiti. Po navadi z negativnim, da ne rečem porogljivim podtonom.
Pa vendar!
Ob vožnji proti Romuniji skozi dve tretjini Madžarske po avtocesti do pred samo Romunijo in prehodom na Romunsko stran preseneti prvo mesto, Oradea z več kot 200 tisoč prebivalci. Čisto urejeno z dvema različnima slogoma ki se ne tepeta ravno, srednje evropski in del sledi ki se jih ne da kar tako zabrisati ,ki jih je pustil socializem. Nadaljevanje poti pretežno in največ po Transilvaniji, pokrajini, ki zavzema zahodni in osrednji del današnje Romunije. V srednjem veku je bila Transilvanija samostojna vojvodina, drugače tudi znana po Vladu Tepešu alias Grog Drakula. Glavno mesto je Cluj-Napocca(Kolosvár, Klaussenburg).
Kako se dojame videno?
Z mešanimi občutki. Kot turist, prijetno presenečen , v smislu »wauu, ne moreš verjet’) , drugače pa če le pomisliš in začneš videno dajati sproti na tehtnico, posebej tiste farmacevtske, pa se slej ko prej nagne na stran ki premišljevalcu da bolj grenek priokus. Navdušuje ta novodobni evropski način lotevanja ohranjanja kulturne in arhitekturne dediščine. Mnogo tega je obnovljeno, se obnavlja, bo obnovljeno. Potencirajo se pozitivna nacionalno, nacionalistično(s pozitivnim predznakom). Poudarjajo se momenti v zgodovini , posebej boji proti Turkom, za kar pričajo številna obzidja, fortifikacijski sklopi, tako narejeni da so kljubovali skozi Tega je Transilvaniji še pa še, celo v ravninskih delih kjer ni bilo možnosti za posamezne utrdbe so jih pa delali okrog cerkva kar priča tuid temu primerna, arhitektura z opaznimi stolpiči za vojake oziroma za obrambo teh središč kjer je bilo mnogokrat shranjeno kulturno blago zgodovinskega in narodnostnega pomena. Še ena stvar, početje v Romuniji je pomembno povezano z sožitjem.
Zelo opazna je verska in cerkvena toleranca, kar je opazno najbolj med različnimi krščanskimi cerkvami. V skoraj vseh krajih, posebej večjih in zgodovinsko pomembnih, pa tudi manjših če je le možno, ohranjajo in obnavljajo, verjamem da tudi mnogokrat z evropskimi sredstvi, vse cerkvene objekte, z namenom da dokažejo, pokažejo, da obstoja velika med konfesionalna toleranca in sožitje. Kar globoko razočara, vsaj mene, je to da v pokrajini Transilvaniji, ki ima danes skoraj 7 milijonov prebivalcev, z velikim številom mest, ki so bila usodna za obstoj Romunske države ter da so njihovi rojaki veliko dali v zgodovini za sedanjo Romunijo, je njihova narodnostna politika, ki je bila obsodbe vredna. To je skoraj kompletni etnocid do romunskih Nemcev ali tako imenovanih Podonavskih švabov, z Transsilvanskimi Madžari skorajda enako. V prenekaterem kraju jih skoraj da ni. Bilo jih od dominantnem, prevladujočem, opaznem ali evidentnem številu v skoraj vseh krajev v tej pomembni pokrajini, zmanjšano na nekaj sto pripadnikov v posameznih krajih od nekoč 50 ali 60 odstotkih na nekaj malega čez 0%, ali pri Madžarski manjšini kjer ni nikjer več kot deset odstotkov od nekdanjih čez 60 v določenih krajih. Antagonizem opazen iz »lune«, bi skoraj da rekli.
Kako bi pa lahko bilo?
Boljše. Ob zelo uspešni mestni politiki določenih mest kot je primer Sibiu-ja sicer rojstni kraj aktualnega predsednika države Romunije Klausa Wernerja Iohannesa, ki beleži samo dvoodstotno brezposelnost z trendom upadanja, spodbudni stanovanjski politiki, in še pravilno kulturno pestro politiko dosežejo preboj na območju celotne Romunije. Še vedno se preveč dopušča uvoz »umazane« industrije in dejavnosti, ki so v preostalem delu Evrope nezaželene.
Ob intenzivnejšem ukvarjanju z vzroki koruptivnosti in izkoreninjanju starih praks prejšnjih časov glede napajanja omrežij za ohranjanje starih privilegijev, se zna zgoditi preboj. Zato, čeprav ne kmalu, pa naj ostane luč na koncu tunela kot kažipot in cilj v naslednjem obdobju za približevanje Evropi v zadostni meri. Seveda ob neizogibnem miselnem »prestrukturiranju«, za kar je potrebna poprejšnja natančna diagnoza. Pa primerna terapija. Upanje zagotovo je.
La revedere Romania! POVEZAVA
(Nasvidenje Romunija)
Vane K. Tegov
