Piše: Mitja Iršič
Pred časom sem bil od daleč v državi, ki je ne bom omenjal, navzoč, kako so zdravniki sorodnikom 97-letne starke, ki je padla in utrpela notranje krvavitve, povedali, da je ne bodo zdravili, saj imajo dovolj drugih nujnih primerov, ona pa je živela že dovolj dolgo.
Pripravite se – časi ko bo življenje le še trivialnost, se bližajo tudi nam. Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, pogovorno znan kot zakon o evtanaziji, prihaja v našo deželo podobno kot socializem pred osemdesetimi leti: z velikim nasmehom na obrazu, polnim sočutja in altruizma, za njim pa se skrivajo mračne mizantropne sile človeškega razkroja.
Naj najprej poudarim, da se zavedam dejstva, kako je vsaka minuta, ki jo posvetimo vprašanju uzakonjanja evtanazije, minuta, ko ne omenjamo še pomembnejšega dejstva, da je država vsem državljanom 1. januarja ukradla del plače in ga razdelila med sebi zvesto javno upravo, NVO in zeleni korporativizem, ki izpuste ogljikovega dioksida viša namesto niža. Gotovo se vlada z evtanazijo ukvarja prav zato, da se nehamo pogovarjati o tem, kako smo se iz države, ki se je v težkih časih pandemije uvrščala na vrhove lestvic ekonomske uspešnosti, zdaj pa se je čez noč spremenila v evropskega bolnika z nadpovprečno inflacijo in kohezijsko stagnacijo ter nezadovoljnimi ljudmi, ki vsak dan prek različnih interesnih združenj pretijo z novimi stavkami.
Ne glede na to gre za temo, ki je tako pomembna, da se ji po mojem mnenju ne moremo in ne smemo izogniti. Aktivisti, ki so vladi to zakonodajo pripeljali so – morda nevede – del širše zahodne dekadence, ki življenje dojema kot trivialni pojav. Pojav, ki v družbi enakih ne pomeni prav dosti, saj je najpomembnejše, da družba gre naprej, individualnost posameznika pa je le statistika. Gre za kult smrti, ki življenju ne daje več statusa neprecenljivosti, svetosti, edinstvenosti – se pravi edine stvari, ki je RES pomembna.
Vsi se pogovarjajo le o obrobnih primerih ljudi, ki bi radi zapustili ta svet zaradi prevelikih bolečin. Nihče pa se ne sprašuje, kaj bo to trganje biti naše civilizacije prineslo kot stranski učinek. Ali veste, koliko starejših v Sloveniji doma brez pokojnin ali z minimalnimi pokojninami strada, ker ne želijo preživitvenega dodatka centra za socialno delo, saj bi se potem CSD usedel na njihovo nepremičnino, ki jo želijo zapustiti svojcem? Vprašajmo se, koliko takšnih – ki vsak dan premoženjsko trpijo v imenu zanamcev – bo reklo oz. si bo izmislilo, da »trpijo telesne bolečine«, in se podalo v prostovoljno smrt. Konec koncev se že danes žrtvujejo za svoje sorodnike, gotovo bo nekaj takšnih, ki se bodo pripravljeni tudi dokončno žrtvovati. Kaj pa tisti, ki na smrt čakajo v čakalnih vrstah? Kolikokrat smo že prebrali, da so slovenski zdravniki že koga pokopali, potem pa se je pozdravil v Švici ali ZDA. Bo tudi taki raje izbral injekcijo, kot da čaka v vrsti, denarja za tujino ali zasebno kliniko pa nima?
Življenje so kot nekaj posebnega prepoznavali že starodavni zakoniki od Hamurabijevega naprej. Razumeli so, da se o življenju, se pravi zavesti človeškega bitja, ne sme pogovarjati na isti način kot o fiduciarnih poslih, najemninah in prodajnih pogodbah. Nit človeštva je od pradavnine, da svojo vrsto obravnavamo kot nekaj svetega, skoraj nadnaravnega. Takšen način razmišljanja nam je omogočil, da smo preživeli divjaške afriške džungle, trde evropske zime in spopade z drugimi, močnejšimi predstavniki vrste Homo. Življenje je bilo sveto. Zakon o evtanaziji trga to pomembno tkanino naše vrste, saj življenje postavlja v isto domeno kot vse druge posle in transakcije. Življenje bo postalo »poceni« – kot je že od nekdaj za Ruse, ki navdušeni pošiljajo svoje mladeniče na fronto in si potem kupijo novo lado, ko njihov edini otrok pade na fronti, oni pa dobijo državno odškodnino. To pa je gibanje, ki presega samo diskusijo o evtanaziji (ta je le eden od simptomov). Gre za širši pogrom nad zahodno civilizacijo in celotnim človeštvom, ki ga najbolj označuje sodobna socialistična miselnost o »odrasti« (angleško: degrowth). Se pravi o tem, da moramo v dobro planeta svojo industrijo in svoja življenja omejiti in se jim kdaj tudi odpovedati. Takšna miselnost pa je jedro mizantropne socialistične distopije, ki želi napasti naš liberalni potrošniški način življenja in razmontirati kapitalizem. Evtanazija je le ena od glav večglave hidre, ki je napadla Zahod.
