Piše: Dominik Štrakl
Vojna v Ukrajini bi se lahko končala jutri – edini pogoj je, da se Rusija umakne z okupiranih ozemelj in neha svoj osvajalski pohod. Vse drugo so politične igre, ki zamegljujejo resnico. Putin jo je začel in jo lahko tudi konča, a dokler bo prepričan, da Zahod ni dovolj enoten za resen odpor, se bo vojna nadaljevala. To ni le ukrajinski problem, temveč ključni preizkus za Evropo, ali bo preživela v realnem svetu ali ostala ujeta v lastne iluzije.
V desetletjih miru in gospodarskega razvoja so evropski voditelji izgubili stik z resničnostjo. Iluzija, da vojne na naši celini ne bodo več mogoče, je postala osrednja mantra politike. Medtem ko so države krčile obrambne proračune in se zanašale na ameriški varnostni dežnik, je Putin stopnjeval agresijo. Od Gruzije leta 2008, Krima leta 2014 do celovite invazije na Ukrajino leta 2022 – signalov je bilo več kot dovolj.
Slovenska diplomacija je v tem času propagirala t. i. feministično diplomacijo, namesto da bi se osredotočila na realne varnostne izzive. Namesto strateškega povezovanja smo postali glasnik progresivnih eksperimentov brez stika z nacionalnimi interesi. Kje so časi, ko je takratni predsednik vlade Janez Janša skupaj s poljskim in češkim premierjem odšel v oblegani Kijev in s tem Ukrajini ter svetu poslal jasno sporočilo, da ne bo ostala sama v svojem boju? To je bila državotvorna in strateško premišljena diplomacija, danes pa smo priča politiki, ki je Sloveniji odvzela vsak resen vpliv na mednarodnem prizorišču.
Ukrajina dokazuje, da se je mogoče upreti močnejšemu sovražniku, a brez stalne vojaške podpore Zahoda bo odpor vse teže vzdrževati. Ključno vprašanje je: Ali bo Evropa končno prevzela odgovornost za svojo varnost ali bo še naprej čakala na ZDA?
Nedavno srečanje med Trumpom in Zelenskim ne zbuja optimizma, pač pa resno zaskrbljenost. Ton pogovorov in signali iz Bele hiše nakazujejo, da se spreminja dinamika ameriško-ukrajinskih odnosov. Putin ve, da vojna proti Ukrajini ni samo vojaški konflikt, ampak vojna proti enotnosti in samozavesti svobodnega sveta. Če Zahod začne dvomiti o sebi, če začne enačiti napadenega z napadalcem, potem igra točno po ruski strategiji. Moskva si ne želi nič drugega kot to, da Zahod postane notranje šibak, razdvojen in nesposoben strateškega razmisleka.
Več kot očitno je, da je Trump s sloganom “America First” mislil dobesedno. Priča smo vzponu ameriškega izolacionizma, ki bo imel daljnosežne posledice za Evropo. Čas je, da si nehamo zatiskati oči. Evropa ne more več računati na to, da bodo ZDA neomejeno zagotavljale njeno varnost. Če Evropa ne bo sposobna sama skrbeti za svojo varnost, bo kmalu ostala brez zaščite. To pomeni, da je zdaj pravi čas za oblikovanje resne evropske obrambne unije, ki bo sposobna samostojnega delovanja.
Evropa mora zato povečati proizvodnjo orožja in streliva, da bo manj odvisna od tretjih držav; harmonizirati oborožitvene sisteme; konsolidirati varnostne prioritete in okrepiti obrambno industrijo, da bo sposobna lastne obrambe in dolgoročne podpore Ukrajini, in zgraditi močnejše evropsko krilo znotraj Nata, ki bo zagotavljalo večjo neodvisnost in strateško avtonomijo.
Če bo Evropa razklana, bomo priča Evropi dveh hitrosti: eni, ki vlaga v varnost, in drugi, ki išče izgovore. Takšna šibkost bo usodna.
Evropski voditelji so leta izgubljali čas z birokratskimi projekti, medtem ko so se vojaške grožnje množile. Evropska prihodnost ni odvisna od podnebnih davkov ali prebujenskih eksperimentov, ampak od tega, ali bomo zgradili močno, samozavestno celino ali le nemočno opazovali njen propad.
Na današnjem (v četrtek, 6. marca) izrednem vrhu EU morajo voditelji sprejeti ključne odločitve, ali bomo resno gradili evropsko obrambo ali pa bomo postali opazovalci lastne nemoči.
Kaj bomo izbrali: iluzijo ali preživetje?
