Je ženska. Je Nemka. Je članica nemške stranke CDU. Je vidna političarka Evropske ljudske stranke. Ne, ne govorim o Angeli Merkel, pač pa o Ursuli von der Leyen, od leta 2013 nemški obrambni ministrici, sicer pa zdravnici in materi sedmih otrok. In ne bi jo omenjal, če ne bi bila ta teden presenetljivo izvoljena za predsednico Evropske komisije, torej izvršilnega organa Evropske unije, ki je torej neke vrste evropska vlada.
Po angleški dikciji je demokracija slab sistem, vendar boljšega za zdaj še niso iznašli. To se je pokazalo tudi v tem tednu, ko se je prvič sestal evropski parlament v novi sestavi, torej s poslanci, ki so bili izvoljeni maja letos, med njimi je tudi osem slovenskih poslancev. Spet se je namreč izkazala že kar pregovorna slabost proporcionalnega sistema, kjer je zelo težko doseči kompromis. In verjetno ni kaj dosti manjkalo, da bi socialisti zaobšli volilne rezultate in na vodilni položaj ob pomoči svojih partnerskih političnih skupin pripeljali na položaj predsednika Evropske komisije razvpitega Fransa Timmermansa, ki se je nedavno proslavil z izjavo, da ima islam v Evropi domovinsko pravico že dva tisoč let (ampak toliko časa ta religija niti ne obstaja). Bojazen, da bi dobili evropsko vlado, ki bi pripomogla k islamizaciji Evrope, je bila torej upravičena, čeprav je že dosedanji predsednik Evropske komisije Jean Claude Juncker izražal takšne pretenzije.
Vendar pa se socialistom ni izšlo po načrtih. Potem ko je že kazalo, da bi lahko dobili podporo Angele Merkel ter Emanuela Macrona za svoj pohod na oblast, se je v evropskem parlamentu zgodil kompromisni dogovor, zaradi katerega se je položaju predsednika Evropske komisije odpovedal glavni kandidat ELS Manfred Weber. Šlo je predvsem za to, da bi ELS v skladu z volilnimi izidi še naprej obdržala vodstveno vlogo v Evropski komisiji, a za to je potrebovala tudi dovolj močno podporo v parlamentu. Glede na to, da je Weber doživljal nasprotovanja s strani tudi številnih desnih strank v Evropi v času predvolilne kampanje, je bilo jasno, da koncept »špicenkandidatov« za ELS ne bo uspešen. Namesto Webra je vodenje Evropske komisije prevzela von der Leyenova, ki je, mimogrede, tudi rojena v Bruslju, ima pa tudi podporo držav višegrajske skupine. Kar ni tako nepomembno. To dejstvo namreč predstavlja pot do razdora, ki je nastal v prejšnjem mandatu Evropskega parlamenta, zaradi česar je ELS izgubila precej podpore, saj se del njene elite ni znal ustrezno odzvati na dva izziva, ki sta zaznamovala mandat 2014-2019, to pa sta migrantska kriza in posledično brexit.
Izvolitev nemške obrambne ministrice na funkcijo, ki jo je doslej opravljal Juncker, je po svoje zelo sporočilna. Ta poteza je bila za nepoznavalce povsem nepredvidljiva. Po svoje je ta dogovor pokazal, da imajo glavno vlogo še vedno velike države, kot denimo Nemčija. Nekateri v ELS so razočarani, češ da je omenjena politična skupina kapitulirala in žrtvovala Webra za to, da bi ostala na oblasti. A ključno je, da je bil preprečen pohod socialistov na oblast, za kar je bil seveda potreben tudi korak nazaj in nekoliko grenko spoznanje, da volilni rezultati niso dovolj za oblikovanje optimalne ekipe, ki bo vodila Evropo. Očitno imajo svojo vlogo tudi dogovori, ki jih sicer lahko imenujemo tudi kravje kupčije. A takšen je pač davek na proporcionalni sistem.
