Piše: Dr. Matevž Tomšič
Se še spomnimo bizarne epizode, ki se je pred kratkim odvijala v preddverju Radiotelevizije Slovenija, ko sta dva uniformirana policista iskala novinarja in urednika Jožeta Možino? Še do danes nismo izvedeli, kaj sta »moža postave« hotela od njega. Je šlo samo za informativni pogovor ali kaj hujšega? Je bil iskani v vlogi priče ali morda osumljenca? Policija ni javnosti posredovala nobenih pojasnil. Pa bi jih vsekakor morala, saj nikakor ni običajno, da policisti iščejo novinarje, sploh ne na njihovih delovnih mestih. Namesto tega je Policijska uprava Ljubljana absurdno in sprenevedavo izjavila, češ da je Možina, s tem ko je stvar javno objavil, izvedel »pritisk« nanje. Kdo je tukaj organ represije in kdo običajni državljan (celo takšen, ki pri trenutnih oblastnikih ni v čislih)? Javna beseda je edino sredstvo, ki ga ima slednji na voljo za to, da obvaruje svojo svobodo in integriteto.
Očitno utemeljenega razloga za omenjeni policijski obisk ni bilo (če bi bil, bi se postopek nadaljeval). Zato tega dejanja ni mogoče razumeti drugače kot politični pritisk. In to niti ne na Jožeta Možino, saj je on groženj in napadov že vajen. Gre za sporočilo vsem tistim, ki jih je v tej ustanovi »je…. manj«, se pravi tistih, ki niso na liniji novega, vladi naklonjenega vodstva, naj se uklonijo, ali pa se jim bo življenje močno zagrenilo.
Cilj vladajočih in njihovih izvrševalcev je namreč očiten: vzpostaviti popolno enobarvnost v novinarskem poročanju. Vsaka seja Sveta RTVS demonstrira, kako zlagane so bile razlage vladajočih, ki so trdili, da želijo z novim zakonom »depolitizirati« javno radiotelevizijo. Mirno lahko rečeno, da tako spolitiziranega, enoumnega in ekstremističnega organa upravljanja nacionalka še ni imela. Ne samo ona, ampak tudi nobena druga javna ustanova. Njegovo delovanje spominja na centralni komite severnokorejske komunistične partije. Jugoslovanski ceka v osemdesetih letih je bil v primerjavi z njim malodane zgled pluralnosti. Odločitve se praviloma sprejemajo brez enega samega glasu proti. Razprav in soočanja mnenj tako rekoč ni. Organ, ki naj bi predstavljal raznolikost družbenih interesov, je dejansko čisti eksponent vladajoče politike, in to njenega najbolj skrajnega dela, stranke Levica. Njegova glavna (da ne rečemo edina) preokupacija je inkvizitorsko obračunavanje z »motečimi« elementi in vzpostavljanje idejno-politične čistosti.
Po pričakovanju se z menjavami vodstva čistke niso ustavile. Čeprav naj urednikom mandati ne bi prenehali, so se jih odločili odstraniti prek izvajanja intenzivnih pritiskov. Tako je odstopila odgovorna urednica informativnega programa TV Slovenija Jadranka Rebernik (preden bi jo ertevejevska inkvizicija na podlagi namišljenih obtožb odstranila). Takoj se je začelo menjevanje nezaželenih kadrov. Dragi bralke in bralci, ko boste imeli v rokah izvod Demokracije s to kolumno, bodo določeni uredniki, novinarji in voditelji že odstranjeni, določene oddaje ukinjene ali pa bistveno spremenjene.
Očitno se nam obeta čistka, kakršne javna radiotelevizija ni izkusila od komunističnih časov dalje. Naravnost sprevrženo je, da so ti, ki jo izvajajo, prejšnjemu vodstvu očitali politične pritiske in vmešavanje. A vse, kar je bilo tedaj storjenega, je bil angažma peščice novih novinarjev in urednikov, kakšna nova oddaja, kakšen dodaten zunanji komentator. A tudi to je bilo za varuhe idejne pravovernosti preveč. Sedaj pa se je ustanove, ki bi po svojem poslanstvu morala biti pluralna, polastila klika radikalnih levičarskih aktivistov, ki so prepričani, da jim medij, ki ga prisilno plačujejo vsi državljani z električnim priključkom, preprosto pripada. Obstoj takšnega medija, ki je orodje za širjenje določene partikularne politično-ideološke agende, pa nikakor ni v javnem interesu.
