Piše: dr. Andreja Valič Zver
Se še kdo med vami spominja tistega davnega tretjega razreda osnovne šole, ko smo se učili o elektriki, risali električne žice in transformatorje ter verjeli v večni obstoj tako pomembne pridobitve, kot je elektrika? Seveda nam vrle tovarišice tedaj niso povedale, da smo na Slovenskem spoznali ta čudežni izum industrijske dobe že dosti prej, preden so oblast prevzeli komunisti.
Pa zajadrajmo malo v zgodovinsko zakladnico in se spomnimo, da je v Kranju, enem od gospodarsko najnaprednejših mest takratne Kranjske v avstro-ogrskem okviru zasvetila prva električna luč že leta 1893. Iz parnega Majdičevega mlina, prvega kranjskega industrijskega obrata, je električna svetloba počasi prodirala v do tedaj s plinom in svečami razsvetljeno kranjsko temo. Naj ob tem zapišem še, da je Majdičev mlin, ki sodi med prvovrstno slovensko industrijsko dediščino, žal konec septembra 2022 pogorel. Še vedno je v stanju žalostnega pogorišča. Hkrati pa je tudi že več kot 33 let (!) predmet denacionalizacije. Postopki so se vlekli nerazumno dolgo, mlin pa je med tem dokaj nenavadno menjal lastnike. Potomci Marice in Demetra Majdiča si še vedno prizadevajo za vračilo stavbe v naravi. Mlin je del dragocene družinske dediščine in hkrati velika bolečina ob vseh krivicah, ki so jim bile storjene po drugi svetovni vojni. Pa naj vas ob tem spomnim, da je na državni ravni nerešenih še kar 117 denacionalizacijskih zadev, med drugim lastnina družine industrialcev Westin, ki raztresena živi po svetu. V tem primeru so vsi denacionalizacijski postopki, že vse odkar imamo samostojno državo, ustavljeni. Sramota za državo, a to ima posredno zvezo tudi z današnjo temo.
Zato se vrnimo k elektriki naši vsakdanji. Življenje brez nje se nam dandanes zdi skoraj nepredstavljivo. Pa vendar se nam kljub vladavini »najuspešnejšega« elektrikarja že kmalu utegne zgoditi kaj takega, kar se je dogajalo v nekdanji jugoslovanski državi v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. V času razvpite vlade Milke Planinc smo državljani mrzlično nabavljali sveče, baterije, petrolejske svetilke, agregate in druge potencialne vire svetlobe in ogrevanja. Znamenite »redukcije« so bile na dnevnem redu vsako popoldne po peti uri in spomnim se, da sem ob študiju honorarno poučevala na eni od kranjskih srednjih šol, ko so v šoli ugasnile luči. Ostali smo v kletni učilnici v popolni temi in mrazu, ob prihodu domov pa me je pričakala družina, zbrana v kuhinji poleg štedilnika na drva in ob petrolejski svetilki. Res nepozabni spomini.
Kasneje sem ob poučevanju na tedanji kranjski Srednji elektro in strojni šoli izvedela kar nekaj o »elektriki«, ki nam dobro stoletje po prižigu prve kranjske žarnice kroji življenje na vsakem koraku. Mnogi kolegi elektroinženirji so s svojim strokovnim znanjem vzgojili številne nadobudne mlade elektrotehnike in elektroinženirje, ki so nadaljevali svoje poklicne poti doma in v tujini. In ko v teh dneh berem njihove prispevke in komentarje na socialnih omrežjih ob uvedbi famozne Golobove »omrežnine«, verjamem njihovim razmislekom in ugovorom. Državljani te že skoraj povsem ugrabljene države smo bili namreč in smo še objekti različnih eksperimentov, poimenovanih tako ali drugače, ki v osnovi pomenijo samo dodatno plenjenje davkoplačevalskih žepov. Slogan o vitki državi je že zdavnaj pozabljen. V času »svobode« so v ospredju nova in nova bremena za državljane. In »omrežnina« ni nič drugega kot dodaten vir financ za požrešno hidro, ki se hrani iz denarja nemočnih porabnikov.
Eden mojih nekdanjih sodelavcev, elektroinženir in učitelj, je na omrežju X med drugim ironično zapisal, da »takrat, ko vsi rabijo štrom, takrat bo RDEČE, najdražje. Hladilne, ogrevalne naprave in motorje startajte takrat, ko nikomur ne pade na misel. Ponoči. Od 22h do 6h. Električne bojlerje takoj vrzite na odpad. Pečica samo ponoči …« In pribil, da gre v osnovi za brezobzirno in pohlepno plenjenje državljanov. In temu ni kaj dodati!
Zgodnji boljševiški komunisti so elektriko in elektrifikacijo države dvignili na raven mita! Na njej naj bi tedaj temeljila močna industrija sovjetske države in »novo življenje«, ki naj bi ga poustvarjala. Danes elektrika nima več utopičnega ali mističnega prizvoka. Imajo pa nekateri slovenski trgovci z elektriko, ki se bašejo pri koritu, nekaj skupnega z njihovimi ideološkimi sorodniki pred sto leti – neizmerno slast po moči in denarju. Da, tudi to omogoča elektrika naša vsakdanja.
