Piše: dr. Štefan Šumah
Mainstream mediji zadnje čase poudarjajo usmerjenost Levice v eko in demokratični socializem. Kaj je demokratični socializem. je pravzaprav nemogoče odgovoriti, nekako besedi ne spadata skupaj. Do sedaj še noben socializem kot institucionalni sistem ni bil demokratičen. Demokratični socializem je torej oksimoron, a sliši se lepo. Ali pa bolj plastično: če primerjamo socializem s pasjim drekcem in ta drekec posujemo s sladkornimi mrvicami, še vedno ostane pasji drekec, popolnoma neužiten.
Kaj pa je ekosocializem? Ta odgovor je veliko bolj preprost. Narava nam je pokazala na primeru Mežice. Kar nenadoma so se pojavile škatle akumulatorjev, ko je zemljo odplaknila reka Meža. In nihče ni nič vedel o tem. Raziskovalni novinarji so presenečeni. Ljudje so presenečeni. In ko berem komentarje na družbenih omrežjih, tudi ljudi, ki so starejši od mene in so pokojnino pričakali v katerem od podjetij Rudnika Mežica, in jih je zdaj presenetilo, kako je rudnik zastrupljal dolino, mi gre na smeh. Vsi smo vedeli!
Kot otroci smo se igrali z bakelitom in razbijali akumulatorske škatle z kamni, ki smo jih pobirali, ko še niso bile popolnoma zasute z zemljo, ravno tako kot smo se v napihnjenih starih zračnicah tovornjakov ali traktorjev vozili po temno sivi reki Meži. Delavci v topilnici svinca so zbolevali za putiko zaradi zastrupitve s svincem. Kdor je moje starosti (minus pet, plus trideset let) in je iz okolice Mežice ali Črne (razen če je priseljenec), pa trdi drugače, laže. Vsi smo videli in vsi smo vedeli! Otroci se pač nismo zavedali tega, starejši so se, toda podjetja Rudnika Mežica so dajala kruh polovici doline. In morali so molčati, tako ali drugače. O onesnaževanju je veljala omerta, molk.
Akumulatorje oziroma ohišja akumulatorjev, saj so iz njih odstranili svinec in ga v topilnici predelovali, so zakopavali predvsem v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja, mogoče nekaj malega tudi na začetku devetdesetih let. Zakopavali so jih tam, kjer so pač potrebovali material za nasutje, in ker je bakelit praktično nerazgradljiv, sam po sebi niti ni nevaren material. Vprašanje pa je, koliko so bila takrat akumulatorska ohišja očiščena.
Vendar pa podjetje samo po sebi ne bi moglo onesnaževati okolja, če ne bi imelo močne zaslombe partije. Ja, tako kot povsod v socializmu je bilo podjetje neločljivo povezano s partijo in ta je dajala zadnje dovoljenje. Tudi z akumulatorji, ki se zakopani skrivajo na različnih koncih Mežice, ni nič drugače, zadnji blagoslov za to, kam in kako z njimi, je bila vedno partijska, ne strokovna odločitev. Strokovnega odgovora ni bilo, bakelit odpadnih akumulatorjev (ko iz njega odstranijo svinec) je praktično nerazgradljiv. No ja, obstajajo nekatere tehnologije za razgradnjo bakelita (piroliza), tudi takrat je že obstajala in tudi v takratni topilnici svinca so jo preizkusili, vendar je bil postopek prepočasen in predvsem predrag. Veliko ceneje in hitreje je bilo bakelit zakopati. Pa tega niso počenjali samo v Rudniku Mežica. Od takih zelo odmevnih primerov se spomnim sodov s PCB (močno toksičen strup, ki povzroča raka), zakopanih blizu reke Krupe. Kdo ve, kaj se še skriva pod površjem Slovenije? Kakšna presenečenja nam bo pripravila narava?
No, pa smo dobili odgovor, kaj je ekosocializem! Ekosocializem je oblika socializma, kjer se pač onesnaževanje opravi tako, da se ne vidi. Socializem je veliko večji onesnaževalec okolja kot kapitalizem, vendar slovenski socialisti tega nikoli ne bodo priznali in bodo še naprej gojili ideale, da je bila SFRJ skoraj ekološka država.
In če se vrnem bolj na začetek – vsi smo vedeli. Videli in vedeli. Le pozabili smo. Narava pa nas je spomnila. Narava ne oprošča. Spomnila in tudi opomnila, kaj prinaša ekosocializem!
