Piše: dr. Matevž Tomšič
Nedavno je veliko razburjenje v javnosti – v Združenih državah Amerike in širše – povzročil odstop predsednice Univerze Harvard Claudine Gay. Vodenje najstarejše ameriške in po mnogih kriterijih najuglednejše akademske ustanove na svetu je samo po sebi zelo izpostavljeno. Rečemo lahko celo, da gre za javno funkcijo. Pozornost je zbudilo že njeno imenovanje. Gayeva je bila prva temnopolta ženska na tem položaju. A njen mandat je bil najkrajši v zgodovini univerze, saj je trajal le šest mesecev. Vendar so tukaj v ospredju razlogi, ki so privedli do tega dejanja. Ti kažejo na veliko krizo, s katero se sooča akademski svet (in z njim vsa zahodna družba).
K odstopu Claudine Gay sta pripomogla dva momenta. Prvi je bil njen nastop na kongresnem zaslišanja (katerega tema je bil antisemitizem na ameriških visokošolskih ustanovah), ko ni bila zmožna nedvoumno odgovoriti na vprašanje kongresnice Elise Stefanik, ali je zagovarjanje genocida nad Judi v nasprotju s pravili obnašanja na njeni univerzi, kar je izzvalo očitke o toleriranju oziroma celo spodbujanju antisemitizma. Drugi pa je povezan z obtožbami o plagiatorstvu, češ da je v svojih znanstvenih delih večkrat navajala ugotovitve, ki niso bile plod njenega raziskovalnega dela, ne da bi citirala njihove prave avtorje. Verjetno vsak od teh momentov sam zase ne bi bil dovolj za odstop, a njuna kombinacija je privedla do tega, da preprosto ni več imela zadostne kredibilnosti, da bi se obdržala na položaju.
Plagiatorstvo velja v akademskem svetu za enega najresnejših prestopkov. Mnogim, ki so jim dokazali prisvajanje dela drugih avtorjev, so bili odvzeti akademski naslovi in njihove kariere so se končale. A za vpogled v zaskrbljivo stanje duha v univerzitetni skupnosti je pomembnejše obnašanje sedaj že nekdanje predsednice harvardske univerze na omenjenem zaslišanju, ki je tesno povezano z njenim ravnanjem ob razmahu propalestinskega aktivizma na njeni ustanovi (in še nekaterih drugih), do katerega je prišlo po napadih Hamasa na jug Izraela lani oktobra in ki je vključevalo opravičevanje zločinov te teroristične organizacije.
Do obisti se je namreč razgalila dvoličnost ameriške progresivne akademske elite. Gayeva se ni zmožna jasno opredeliti do nečesa tako očitno nesprejemljivega, kot je zagovarjanje genocida – češ da je to »odvisno od konteksta« (ne vem, v kakšnem kontekstu bi bilo lahko kaj takšnega sprejemljivo). A bilo bi jo mogoče celo razumeti, če bi bila dosledna pri zagovarjanju absolutne svobode govora. A nikakor ni tako. Če velja po večini kazalnikov Harvard za eno najboljših univerz v ZDA (in na svetu), pa obstaja ena izjema. Kar zadeva svobodo izražanja, je na dnu – v letu 2023 glede na College Free Speech Ranking zasedla zadnje mesto med vsemi obravnavanimi ameriškimi visokošolskimi ustanovami. To omejevanje svobode izražanja je zelo selektivno in ideološko motivirano. Medtem ko lahko levičarji počnejo praktično, kar hočejo, pa so desničarji oz. tisti, ki nasprotujejo levičarskemu glavnemu toku, pogosto deležni oviranja, šikaniranja in celo sankcioniranja. In pri teh početjih je aktivno sodelovala tudi nekdanja predsednica univerze. To pomeni, da je njeno sklicevanje na svobodo izražanja zlagano.
Glavni problem je, da je akademska sfera postala ujetnik novolevičarskega naprednjakarstva, ki pod krinko raznolikosti, enakosti in vključevanja dejansko širi enoumje. Kot je dejal sloviti ameriški pravnik in upokojeni harvardski profesor Alan Dershowitz, sedaj na Harvardu delujejo pripadniki različnih ras in etnij, ki pa vsi razmišljajo enako. Podobno velja za številne druge visokošolske ustanove v ZDA in drugje na Zahodu. In to je problematično. Pomembna bi morala biti raznolikost idej, zamisli in vizij, ne pa pripisanih in pogosto vsiljenih kolektivnih identitet.
