Oni dan se je v hramu demokracije na slovenskem odvijal srdit boj. V glavni vlogi so bile kakopak poslanske skupine levo od govorniškega odra in… mize. Glavni bojevniki so, lično oblikovanim lesenim pripomočkom, ki jih mimogrede plačujemo vsi davkoplačevalci, pokazali kje jim je mesto in, da z njimi ni šale.
Čeprav vse skupaj res deluje kot šala in brez pomote, moj namen nikakor ni narediti slabe reklame umetnikom in Medrane, ta dva skupka posameznikov vseeno povezuje nekaj podobnosti. Prva in glavna izmed njih je sigurno zabavati gledalce. To ob besedi cirkus še razumemo, ko pa govorimo o posameznikih kova Nemec, Tomić, Tašner Vatovec itd., demokratično izvoljenih s strani državljanov, da jih predstavljajo in širijo glas “razuma”, pa se stvar nekoliko zaplete oz. izgleda vsaj malo, če ne kar precej napačna.
Da bi v popolnosti razumeli, zakaj so se znesli nad lesenimi pripomočki, pa moramo za trenutek pogledati širšo sliko. V državnem zboru je bil pester dan z raznimi glasovanji in potrjevanji zakonov, za nameček pa je tistega dne vlada sprejela še nekaj strožjih ukrepov glede boja proti novemu virusu. Ker leva ni enaka desni in, ker v teoriji ti dve nikakor ne gresta skupaj so se nekateri, od ljudi poslanih posamezniki odločili, da vladajoči koaliciji pokažejo, kako slab dan imajo.
V civiliziranem zahodnem svetu se med zagovorniki različnih stališč ponavadi podajajo različna mnenja in argumenti za ali pa proti na določenih področjih. Ponavljam, v civiliziranem zahodnem svetu. Ločnica med kultiviranim in primitivnim pa očitno pri nas poteka nekje čez sredino državnega zbora. Pomanjkanje argumentov ponavadi vodi v umik oz. sproži dojemanje, da ima lahko tudi “nasprotnik” dejansko prav ampak ta možnost za nekatere, ki jim leva stran telesa deluje bolj kot desna, ne obstaja.
Ker argumentov ni in, ker v dotičnem primeru, nikakor niso dosegli uveljaviti svojega, so se torej ihtavo in primitivno spravili nad prvo stvarjo, ki jim je prišla pod roke. Spomnimo, nekoč, v časih ko je naša vrsta šele odkrivala ogenj, so se stvari lotevali ravno tako, da so najprej tolkli po njih. Sicer je to mogoče razumeti tudi, kot da se njihova desna možganska polobla počasi prebuja in se s tem nikakor nočejo sprijazniti ali pa so še vedno na nivoju petletnega otroka, ki ni dobil sladoleda in kriči ter se valja po tleh.
Kakorkoli, ob vseh otročarijah, ki jih svetu kaže slaba polovica našega parlamenta, se nam za pomanjanje zabave ni treba bati. Vendar pa se moramo vprašati, če je na tisoče in tisoče evrov našega denarja vredno dati za nekaj pozameznikov, ki bi morali biti državljanom za zgled ali pa bi za trenutke zabave, ko nam seveda le-ta zapaše, raje dali le nekaj evrov za ogled cirkusa. Pa še mize, ki jih plačujemo bi ostale cele.
