Piše: Gašper Blažič
Pokorno javljam, da sem pravkar prebral delovni osnutek sprememb ustave. Nepodpisan osnutek – prejel sem ga sicer včeraj – je naslovljen na predsednico DZ Urško Klakočar Zupančič, nima pa podpisov, prav tako ni označeno avtorstvo. Je pa to najbolj obsežen paket ustavnih sprememb doslej in bi ga lahko malce šaljivo poimenovali »projekt druge republike«. Ob »drugi republiki« namreč vodilni mnenjski voditelji tranzicije vsaj zastrižejo z ušesi že zaradi dejstva, ker je to sintagmo v javnost spravil kdo drug kot z njihove strani permanentno osovraženi predsednik SDS Janez Janša.
V razvitem svetu namreč velja, da se ustavo spreminja s tresočo roko in da je zato ustavnih sprememb čim manj. Gre vendarle za temeljni pravni akt neke države. Lahko bi rekli, da gre za osrednji statut Republike Slovenije, če bi državo primerjali z društvom. Slovenija je sedanjo ustavo po večletnih prizadevanjih dobila na prvo obletnico plebiscita, torej 23. decembra 1991, kar pomeni, da smo eno leto zamujali v primerjavi s Hrvaško, ustava je bila po hudih polemikah sprejeta pol leta po osamosvojitvi Slovenije. Do takrat smo morali pač zdržati s staro kardeljansko ustavo, sprejeto leta 1974 in z dodanimi amandmaji. Seveda ob tem velja spomniti, da se je ustavno gibanje v Sloveniji začelo praktično takoj po izdaji slovenskega nacionalnega programa v 57. številki Nove revije – ob obletnici izida te publikacije je namreč v javnost prišel prvi osnutek moderne ustave, ki pa je s strani komunističnih oblastnikov in njihovih medijskih biričev doživel podobno usodo kot slovenski nacionalni program leto dni prej. Torej ogromno verbalnega nasilja, sicer brez pravnih posledic. In seveda ob dejstvu, da so delegati republiške skupščine brez večjih pripomb potrdili predlog sprememb jugoslovanske ustave iz leta 1974 v smeri večje centralizacije Jugoslavije. »Napako« so popravili šele konec septembra 1989 z amandmaji k republiški ustavi, kar je v Beogradu dvignilo ogromno prahu, a že tako je bilo leto 1989 zaradi Miloševićevega mitingaštva izjemno vroče. In prav tisto leto je v Sloveniji nastal tudi Zbor za ustavo, čigar vlogo je nato prevzela republiška skupščina v novi, večstrankarski sestavi, s svojo lastno ustavno komisijo. Računali so, da bo projekt sprejetja nove ustave končan do konca leta 1990 (vključno z referendumom, ki bi ustavo in s tem samostojnost Slovenije potrdil), vendar se to ni zgodilo, zaradi česar smo nato imeli plebiscit.
Zakaj omenjam novi delovni osnutek predloga ustavnih sprememb, ki bi moral zaradi obsežnosti pomeniti tako rekoč sprejem nove ustave, tj. ustave za »drugo republiko«? V njem je kar nekaj predlogov, ki so bili zadnja leta že na dnevnem redu, vendar nikoli niso bili realizirani, je pa vmes kar precej »mokrih sanj« tranzicijske levice. Denimo ukinitev državnega sveta, pa povečanje števila poslancev sočasno s povečanjem števila volilnih enot, odpravo volilnih okrajev ter uvedbo preferenčnega glasu. Uvedlo bi se pokrajine, kar je sicer poskušala že prva Janševa vlada, vendar je bilo politično nasprotovanje temu projektu veliko, a vmes so si očitno marsikje premislili.
Bolj zanimiv pa je tisti del ustavnih sprememb, po katerem ministrov ne bi imenoval in razreševal državni zbor, ampak kar predsednik republike na predlog predsednika vlade, ter odpravil možnost interpelacije o delu ministra, kar pomeni, da bi bil opoziciji odvzet še en pomemben instrument nadzora nad oblastjo. S spremembo 114. člena bi se tudi določanje sestave vlade in števila ter organizacije ministrstev izvzelo iz zakonskega urejanja in urejanje teh vprašanj prepustilo predsedniku vlade oziroma vladi, z zakonom pa bi se še naprej urejale pristojnosti vlade ter delovna področja in pristojnosti ministrstev. Povedano drugače: vsaj predsednik vlade bi lahko poljubno spreminjal število ministrstev, ne da bi zaradi tega prihajalo do zakonskih sprememb. Spreminja se tudi način imenovanja sodnikov, ki bi jih imenoval predsednik republike, predsednika vrhovnega sodišča pa bi imenoval državni zbor, sodniki pa bi bili lahko imenovani v trajno sodniško funkcijo šele po vsaj štiriletnem opravljanju sodniške funkcije. Hkrati bi se določila drugačna sestava in izvolitev sodnega sveta, posledično pa bi se spremenila ureditev razreševanja sodnikov in ureditev njihove imunitete. Ustavne spremembe vključujejo tudi spremembo organizacije ustavnega sodišča, ki bi s tem de facto izgubilo precej pristojnosti (kar bi pomenilo, da po novem ustavni sodniki ne bi mogli več zadržati začetka veljavnosti novega zakona o RTV, ker naj bi šlo v tem primeru za vsebinsko in ne tipično ustavno-pravno vprašanje).
Že dokaj površen pregled naštetih ustavnih sprememb pove veliko o tem, komu je v interesu, da se takšne ustavne spremembe sprejmejo, saj se z njimi ukinja ali vsaj močno omejuje možne nadzorne mehanizme, ki preprečujejo aroganco oblasti. Če k temu prištejem še neuradni podatek, ki so nam ga zaupali viri – da je namreč med avtorji teh ustavnih sprememb tudi vidni član NSi dr. Janez Pogorelec – potem postaja jasno, da se na obzorju že izrisuje nova ustavna koalicija, v kateri bi bilo poleg 53ih koalicijskih poslancev še osmerica poslancev NSi, kar skupaj znaša 61 glasov, torej potrebno ustavno večino, potrebno za sprejem ustavnih sprememb. Kar nas lahko – glede na dosedanje izkušnje rokohitrskega sprejemanja nekaterih pomembnih zakonov – mora skrbeti.
In ko smo že pri NSi, velja spomniti na dogodke zadnje dni, ko je predsednik te stranke Matej Tonin zavrnil možnost, da bi njegovi poslanci dali podpise k interpelaciji o delu vlade. Morda bi to dejanje lahko razumeli, če bi šlo za nekakšen peskovnik, kjer bi vladala logika daj-dam. Češ, SDS ni hotela dati podpise k interpelaciji o delu ministrice za kulturo Aste Vrečko, mi pa bomo vrnili »(Ljud)milo za žajfo«. No, Tonin dejanje svoje stranke opravičuje drugače, češ mi smo konstruktivna opozicija in ne moremo pristati na neko splošno kritizerstvo, trmoglavost in destruktivnost, ki se jo gre SDS. In da je potrebno predstaviti tudi neko alternativo. Dobro, strinjam se. Vendar je v tem primeru Tonin izumil toplo vodo, kar pa mu ne smemo zameriti, saj je še premlad in je verjetno pozabil, da je SDS v obdobju pred volitvami leta 2004 imela tudi svoj strokovni svet, ki je redno predstavljal svoje alternativne predloge v času, ko so se tedanjemu premierju Antonu Ropu podirala tla pod nogami. Ko je bil kakih pol leta pred volitvami ustanovljen še Zbor za republiko, na katerem je sodeloval tedanji zunanji minister dr. Dimitrij Rupel (in posledično dobil brco), je bilo jasno, da se je tedanja »velika« LDS začela sesipati sama vase. Mainstream mediji so zmago SDS na volitvah interpretirali predvsem kot »darilo« LDS, torej kot posledico objektivnih okoliščin, češ nikar ne mislite, da vas ljudje cenijo. A vendar: strokovni svet oz. vlada v senci je bila ob podpori kritične civilne družbe tista, ki je dejansko spodnesla arogantne tranzicijske levičarje z oblasti. Ekipa, ki je tedaj prišla na oblast, je že od prej imela pripravljene alternativni program.
Glede na navedeno dejstvo bi pričakoval, da bi Tonin najprej napovedal ustanovitev takšne vlade v senci, še najbolj ob sodelovanju z SDS ter nekaterimi izvenparlamentarnimi strankami. Vendar se to verjetno ne bo zgodilo, ker je NSi z eno nogo že v koaliciji, kar lahko sklepamo predvsem po dveh dejstvih. Prvič, vse dosedanje kadrovske čistke sedanje vlade v družbah, kjer ima odločujočo vlogo država, niso odplaknile predsednika uprave DARS Valentina Hajdinjaka. Drugič, sodelovanje poslanske skupine NSi z Gibanjem Svoboda glede vodenja komisij je prešla tudi v fazo, ko podpisi poslancev NSi za ustanovitev preiskovalne komisije, ki bi se ukvarjala s spornimi Golobovimi posli v Gen-I, še vedno niso prispeli, čeprav so, kot je pred dnevi Tonin, že zbrani. Vendar jih vseeno ni, ker naj bi SDS po Toninovem prepričanju zanemarila svojo vlogo v delovnih telesih, kjer ima opozicija že tako ali tako večino…
A vrnimo se k izhodiščnemu vprašanju: k ustavnim spremembam. Če bodo sprejete tudi tiste sporne, je to znak, da je nova vélika koalicija že obstaja. Vprašanje pa je, kako bodo lahko v takem primeru predstavniki NSi pojasnili novim civilnodružbenim iniciativam, kot je denimo Glas upokojencev, da se ravno tako »fajtajo« za tiste, ki so na družbenem robu. Če pustimo ob strani dejstvo, da je vsaka sprememba ustave lahko podobno usodna kot ustavna sprememba iz leta 2000, ki je v ustavo zabetonirala proporcionalni sistem. In prav ta ustavna sprememba je bila povod, da je NSi tistega leta sploh nastala…
