»Zelo dobra novica za Novo Zelandijo. Jacinda Ardern je navdih za napredne politike po vsem svetu,« je na družbenem omrežju Twitter ob zmagi laburistke Ardernove na volitvah na Novi Zelandiji zapisala predsednica SD Tanja Fajon. Njej je pritrdila še tovarišija iz SD z Jernejem Štromajerjem na čelu, orgazmirali so tudi družbenopolitični delavci medijskega mainstreama.
Iskreno povedano, malodane nimam pripomb. Tudi sam sem navdušen nad Novo Zelandijo, v svojih komentarjih, kolumnah in uvodnikih jo večkrat omenim kot primer države, kjer je dobro živeti. In da bi se morala Slovenija od Nove Zelandije, ki je najbolj oddaljena država od nas, kaj naučiti in predvsem zgledovati. Zakaj? Ne glede na to, kdo pride na oblast (levica, sredina ali desnica) ohranja osnovno usmeritev države, ki jo po vseh kazalcih dela za najbolj svobodno državo na svetu.
Varčna država
Nova Zelandija je varčna in fiskalno zdrava država, troši 37 odstotkov BDP, do leta 2024 načrtuje zmanjšanje javne porabe na 35 odstotkov BDP.
Javni dolg
Javni dolg znaša 32 odstotkov in se še zmanjšuje.
Davki in paradavki
Nova Zelandija ima zelo nizke davke. Najvišja stopnja obdavčitve dohodka je 33 odstotkov (nad 70 tisoč ameriških dolarjev), DDV znaša 15 odstotkov. Dežele kivijev ne pozna davka na nepremičnine, darila in dedovanje, najvišja stopnja trošarine je 15 odstotkov.
»Javna« televizija
Nova Zelandija ne pozna prisilnega prispevka za javno televizijo (ukinili so ga leta 1999), del sredstev prejema od ministrstva za kulturo in dediščino, ki nadzoruje in dirigira NZOA (Komisija za radiodifuzijo). Slednja skrbi za delitev sredstev za vsebine, ki so v javnem interesu. Sredstva dobijo vse televizije, radijske postaje in druge medijske platforme.
Šolstvo
85 odstotkov otrok v Novi Zelandiji obiskuje državne šole, 10 odstotkov »integrirane« (vodi jih denimo katoliška skupnost), 5 odstotkov zasebne šole. Državne in integrirane financira država, zasebne so samoplačniške (elitne). Prispevek pri slednjih je okoli 11.000 evrov na leto.
Zdravstvo
Večina držav je naredila prehod iz zasebnega na javno (državno) zdravstvo. V Novi Zelandiji je šlo v obratni smeri. Iz povsem javnega zdravstva v mešano zasebno in državno zdravstvo.
Podjetništvo
Nova Zelandija ne pozna subvencij za kmetijstvo, zaposlovanje, pravzaprav ne pozna subvencij za zasebni sektor. Odpreti podjetje na Novi Zelandiji je zelo enostavno: odpreš ga od doma in še isti hip lahko začneš z delom. Ne potrebuješ nikakršnih zdravstvenih, delovnih in drugih potrdil.
Orožje
Kljub temu, da je Nova Zelandija po množičnem streljanju (streljanje v Christhurchu leta 2019) omejila nakup in posest orožja, imajo še vedno eno najbolj liberalnih zakonodaj glede orožja. Pištolo za osebno zaščito vsak dobi z lahkoto, prav tako se lahko oborožen sprehaja. Omejitev je samo glede polavtomatskega orožja, pa še to ni prepovedano, ampak je omejeno na največ 10 nabojev. Kljub temu imajo eno najnižjih stopenj kriminala na svetu. Leta 2017 so zabeležili samo 35 umorov, kar je 7 na milijon prebivalcev (v Nemčiji, denimo, med 10 in 15 na milijon prebivalcev).
Revščina
Po zadnjih podatkih 17 odstotkov otrok živi v revščini. Gre za družine z najnižjimi dohodki. Novi Zelandiji na pamet ne pade, da bi povečala socialne pomoči (čeprav politiki pred volitvami to obljubljajo). Zato se zasebne dobrodelne (klasične charity) organizacije, ki se financirajo iz dobičkov od iger na srečo, v lasti imajo lahko tudi igralne avtomate.
Novozelandski dobrodelni in humanitarni sektor zaposluje 140.000 (5 odstotkov vse delovne sile) ljudi, še 250.000 ljudi prostovoljno pomaga vsak teden.
Bistvo novozelandskih dobrodelnih organizacij je, da ne obremenjujejo davkoplačevalce.
Nevladne organizacije
Nevladne organizacije se večinoma financirajo iz donacij zasebnega sektorja. Kar financira vlada, so projekti, ki so pomembni za vse državljane. Na Novi Zelandiji kakšna organizacija tipa Mirovni inštitut ne do dobil niti evra davkoplačevalskega denarja. Financirajo predvsem naravoslovne projekte, ne družbenih.
Davkoplačevalci
Nad porabo davkoplačevalskega denarja bdijo različne organizacije. Ena najmočnejših je Zveza davčnih zavezancev Nove Zelandije. Njeno mnenje upoštevajo (in se ga bojijo) vse vlade, ne glede na barvo. Ta zveza ima geslo: Nižji davki. Manj odpadkov, večja preglednost.
Migracije
Delovna sila Nove Zelandije je večinoma sestavljena iz migrantov. To so delovni migranti, ki so na ozemlje Nove Zelandije vstopili legalno, predvsem pa so prišli delati in ne igrati socialnega turizma.
Ilegalnih migrantov in azilantov na Novi Zelandiji skorajda ni. Razloga sta dva.
Prvič, do ilegalnih migrantov zelo »neprijazna« socialna politika. Celo organizacije, ki se ukvarjajo z migranti (denimo CL Skupnost, ena največjih), ilegalnim migrantom sporočajo nekako takole: če ste ilegalno vstopili in nimate veljavnega dovoljenja, da ste na Novi Zelandiji, to pomeni, da ste tukaj nezakonito in morate takoj zapustiti državo.
Drugič, ilegalni migranti težko pridejo na otrok. Preden pridejo na Novo Zelandijo (denimo s čolni) jih že prestrežejo Avstralci v okviru njihovega projekta NO WAY.
COVID-19
Nova Zelandija je imela že v prvem valu na svojih ulicah policijo, uvedla klasično policijsko uro, posebna taborišča za bolne (kot alternativno rešitev posebnim bolnišnicam za bolne in pomanjkanju bolnišničnih postelj).
Dragi Tanja Fajon, Jernej Štromajer in tovarišija iz SD, takoj sem pripravljan deliti vaše navdušenje nad zmago Jacinde Ardern, če vi sprejmete vse te naštete politike. Na Novi Zelandiji, ki je zelo svobodna država, kjer so javni uslužbenci služabniki državljanov (zasebnega sektorja), je tako odlično ravno zaradi njihovega odnosa do davkov, zasebnikov, migrantov, nevladnih organizacij, orožja in še bi lahko našteval. Se pa bojim, da je vse to za vas preveč liberalno, da ne rečem neoliberalno.
Za zdaj je tako, Ardernova je v svojem prvem mandatu sicer nekoliko posegla po socialnodemokratskih rešitvah, a ne pretirano, saj je Nova Zelandija še vedno najbolj svobodna država na svetu. Tudi v drugem mandatu ne bo nič drugače. V to sem (skoraj) prepričan.
