Naj vas spomnim, da sem v mojem prispevku, pred dnevi, pisal o Stanetu Pavšiču, ki so mu dacarji izrekli 1000 evrov kazni, ker je pomagal sorodniku pri popravilu strehe in z njim ni bil v sorodstveni zvezi do tretjega kolena, ter o znamenitem ilegalnem migranti Ahmadu Šamiju, ki sredi Ljubljane popravlja kolesa in vas tudi ostriže ali obrije.
Poslanec SDS Dejan Kaloh je zato na Vlado RS naslovil poslansko vprašanje v zvezi z dejavnostjo Ahmada Šamija. Čeprav bi Vlada RS na vprašanje poslanca morala odgovoriti že 25. 08. 2019, se to ni zgodilo, poslanec je odgovor prejel z veliko zamudo, šele 20. 09. 2019.
Zadrega Vlade RS? Ja seveda, kaj pa drugega!
V nadaljevanju povzemam vprašanja poslanca in ignorantske, ter nesramne odgovore Vlade Republike Slovenije.
1. Ali ima ilegalni migrant Ahmad Šami ustrezno delovno dovoljenje za izvajanje omenjenih brivskih in frizerskih storitev oziroma opravlja dejavnost britja in striženja kot samostojni podjetnik?
Vlada RS na to vprašanje ni odgovorila ampak je naštela zakonske pogoje pod katerimi je opravljanje take dejavnosti dovoljeno.
2. Ali ima ilegalni migrant Ahmad Šami za svojo ulično “brivnico” zagotovljene vse higienske in varnostne standarde?
Vlada RS na to vprašanje ni odgovorila.
3. Ali so bili v njegovi ulični “brivnici” izvedeni kakšni inšpekcijski postopki in kateri?
Vlada RS poslancu odgovarja, da gre za davčno tajnost, zato poslancu na vprašanje ne more odgovoriti.
4. Ali za izvajanje svojih storitev izdaja račune v skladu s slovensko zakonodajo?
Vlada RS poslancu našteva zakonske razloge, kdaj je potrebno račune izdajati in kdaj ne, ne odgovori pa na vprašanje ali Ahmad Šami račune izdaja ali ne.
Če skrajšam in poenostavim. Vlada RS poslancu naklada in ne odgovarja na njegova vprašanja, ali pač. Vlada RS poslancu posredno odgovarja, da Ahmada Šamija in njegovo delo ne nadzira nihče. Toda vrnimo se k razmerju med poslanci in Vlado RS in se vprašajmo o legitimnosti dela poslancev in članov Vlade RS, ki so odgovarjali na vprašanje poslanca. Seveda si ob tem vprašanju moramo najprej odgovoriti na vprašanje, kako nekdo postane poslanec in kako nekdo postane minister, oziroma član vlade ali predsednik vlade. Vsak poslanec ima, ne glede na precej nepravičen volilni sistem, za seboj volivce, ki so ga na to mesto izvolili. Njegova legitimnost, torej izhaja glasov volivcev, brez njihovih glasov ne bi mogel biti poslanec. Za izvolitvijo Dejana Kaloha za poslanca stoji 2500 glasov volivcev ali 27,54 odstotka volivcev volilnega okraja, kjer je kandidiral za poslanca.
In kdo so tisti, ki so pripravili odgovor poslancu Dejanu Kalohu in kakšna je njihova legitimnost. To so ministri Ksenija Klampfer, Andrej Bertoncelj in Aleš Šabeder, njihov šef, ki je njihov odgovor potrdil, pa je Marjan Šarec.
Si res želimo, da bodo za poslance kandidirali delomrzneži, lenuhi in prevaranti?
Nisem preverjal, če so omenjeni ministri kandidirali na volitvah v DZ leta 2018, če pa so, nihče med njimi ni dobil mandata volivcev. Minister pa danes postane tisti, ki to želi, in ne tisti, ki bi bil sposoben opravljati naloge ministra. Imamo celo primere, ko kandidati za ministre sami sebe predlagajo za ta položaj. Legitimnost ministrov je torej v primerjavi z legitimnostjo poslancev popolnoma neprimerljiva v korist poslancev seveda. Kaj pa Marjan Šarec? Tudi on je izgubil tako predsedniške, kot tudi volitve v DZ. Njegova stranka je dosegla okoli 13 odstotkov glasov vseh volivcev. V tem pogledu je tudi njegova legitimnost najmanj kar je nizka.
In kaj storiti? Možnosti je dejansko malo. Vse pa so v rokah poslancev DZ. Poslanci DZ bi se dejansko morali zavedati izvora svoje legitimnosti, torej moči glasa svojih volivcev. Svoje delo in svojo legitimnost bi morali zavarovati ne glede na strankarsko pripadnost. Toda realnost je obratna. Iz mandata v mandat poslanci sami svojo legitimnost nižajo in med seboj tekmujejo, kdo bo dal bolj rigorozen predlog nižanja domnevnih bonitet poslancev. Nekaj takega počne tudi sedanji predsednik DZ Dejan Židan.
Danes ugotavljamo, da lahko minister postane tisti, ki to želi in ne tisti, ki bi bil najbolje usposobljen opravljati naloge ministra. Prihaja pa čas, ko bodo za poslance kandidirali tisti, ki bodo to želeli in ne tisti, ki bi bili sposobni opravljati naloge poslanca. Toda ali si res želimo, da bodo za poslance kandidirali delomrzneži, lenuhi in prevaranti? Jaz si tega ne želim.
