Sedaj, ko to pišem, manjka le še nekaj dni do obletnice predbožičnega plebiscita, ko smo leta 1990 odločiti, da ne želimo več živeti v skupni in nedemokratični Jugoslaviji. Čeprav sem že precej v letih, se še dobro spominjam, kakšne so bile moje prve, »tajne in prostovoljne« volitve jeseni, leta 1945. Bile so v gostilni Košak, tik ob križišču dolenjske železniške proge in Zaloške ceste v Mostah pri Ljubljani in tja sva se odpravila s svojim starejšim bratom Jožetom.
Volitve so bile zares tajne, saj ni bilo nobenih volilnih lističev, ki bi jih bilo možno kakor koli zaznamovati. Vsak volivec je dobil črno kroglico, ki jo je moral v pesti najprej pomoliti v skrinjico stranke, za katero je že ves čas potekala obsežna propaganda. (Okoli tiste skrinjice je bilo preveč ljudi, ki tam ni imelo kaj početi.) Nato je moral zaprto pest pomoliti še v t. i. črno skrinjico, brez stranke, izvleči roko ter pokazati prazno pest in zadeva je bila opravljena. Ampak za tisto črno skrinjico je sedel možak, ki te je gledal v oči kot ris. Pozneje sem izvedel, da je bila tista skrinjica narejena tako, da se je jasno slišalo, če je vanjo kdo spustil kroglico. Vendar česa takega z bratom nisva tvegala in sva vrgla vsak svojo kroglico v prvo skrinjico ter odšla. Praviloma bi moralo biti najino glasovanje neveljavno, vendar se za take malenkosti tam niso brigali. Za povrh pa je bilo slišati še iz zvočnikov, ko je Frane Milčinski ali »Ježek« kot so ga imenovali, prepeval (morda celo tako »prostovoljno«, kot sva midva z bratom volila):
»Cinca, Marinca, ta pa ni za nas! Ta v »tačrno skrinco« vrgel je svoj glas«.
Ko sva prišla iz volišča pa sva z razglasnega sistema slišala še »Radio Ljubljana«:
»… Nasmejanih obrazov gredo volivci z volišča…«, kar je veljalo tudi za naju, saj sva se na glas smejala tej volilni farsi. Precej pozneje sem izvedel, da se je vkljub tako obsežnim zastraševalnim ukrepom v Prekmurju nabralo več kroglic v »črni skrinjici«. Ko so vprašali Ivana Mačka-Matijo, kaj naj storijo, jim je rekel, naj kar pretresejo kroglice v prvo skrinjico. Razlog za tako nepričakovani volilni rezultat je bil verjetno ta, da je sovjetska vojska prišla v Prekmurje prej, kot jugoslovanska. Tam so posiljevali dekleta in žene, ter plenili tako, kakor so že prej počeli v Nemčiji. Ker Prekmurci niso hoteli takih razmer, so pač tako volili. Po drugi strani pa je Matija poskrbel, da je bila večina tistih, ki bi zagotovo volila v črno skrinjico, že mrtvih ter skritih v množičnih grobiščih, kot so npr. Kočevski Rog. Huda Jama in drugih manjših grobiščih ali posameznih grobovih.
Takšne so bile, dragi bralci, volitve v eno samo stranko. Če pa bi kdo ne šel volit, bi verjetno izgubil službo, ali bi ga celo vzela noč. Koliko so bile volitve tajne, pa lahko ponazorimo z naslednjim primerom: Dr, Tomaža Furlana, predstojnika Zdravilišča Golnik in njegovo družino, so prišli budit s harmoniko že ob 4.00 zjutraj naj gre volit. In vse to se je imenovalo »ljudska demokracija«. Če potujčimo še prvi izraz, bi to pomenilo »demokratična demokracija«, matematično pa »demokracija na kvadrat«, kar je bolj preprosto. Težko verjamemo, da si nekateri vladni poslanci še vedno želijo enostrankarski režim, ko so lahko počeli, lagali in goljufali državljane kot so hoteli.
Z vsem, kar sem tu napisal, sem hotel opomniti mlajše volivce na vse anomalije, ki so se dogajale v času, ko smo imeli še »demokracijo na kvadrat«. Kako drugačen je bil predbožični referendum leta 1990 in vse poznejše volitve pa menim, da mi ni treba razlagati veliko mlajšim volivcem, ki so v osamosvojeni Sloveniji že volili.
