To, da bodo letos predčasne parlamentarne volitve samo teden dni prej, kot bi bile redne, lahko označimo za še eno v nizu slovenskih tranzicijskih bizarnosti. V isto kategorijo sodi tudi odstop premierja Cerarja nekaj mesecev pred volitvami.
Poteza, kar so nekateri medijsko-politični analitiki označili za spretno in taktično premišljeno, ni nič drugega kot prozoren poskus reševanja lastnega položaja po (skoraj) štirih letih zavožene vladavine. Tako je Miro Cerar šele sedaj ugotovil, kako da je s koalicijskima partnericama, ki ju je sam vzel v vlado, praktično vse narobe, ter da nekateri ministri sploh ne delajo dobro – in to takšni, ki so že od začetka mandata na svojem položaju. Sedaj je odkril še nekakšne »stare sile«, ki naj bi bile ovirale delo njegove vlade. Ni sicer povedal, koga je pri tem mislil. Vendar zagotovo ne tistih, ki so ga leta 2014 pomagali ustoličiti, ki so skozi celoten mandat trdno držali v svojih rokah vse niti kadrovske politike in poskrbeli, da so njihovi privilegiji ostali nedotaknjeni.
Za povrh se letos volilna kampanja v veliki meri ujema z obdobjem, ki ga je nekdo na Twitterju poimenoval »rdeči ramadan«. Od »dneva OF« 27. 4. do »dneva mladosti« 25. 5. se vrstijo dogodki, ki so bolj ali manj odkrito namenjeni poveličevanju nekdanjega komunističnega režima in njegovih nosilcev. Pri tem vnema komunističnih častilcev zadnja leta dejansko vedno bolj spominja na gorečnost radikalih islamistov. Krona te blaznosti bo tudi letos koncert Svetlane Makarovič in kompanije z naslovom »Nosil bom rdečo zvezdo«.
A slavljenje samo po sebi ni problem, če ostane na zasebni ravni. Če posamezniki ali skupine častijo tovariša Tita in druge revolucionarne voditelje ter se pri tem šemijo v kostume s komunistično ikonografijo, lahko to razumemo kot izraz nostalgije po izgubljenih privilegijih ali mentalno nezmožnost prilagoditi se načelom razvite in demokratične družbe; vendar je v primeru, da to počnejo sami pri sebi, njihova stvar. Problem nastane, ko začnejo takšno početje odobravati ali celo spodbujati predstavniki državnih organov in drugih javnih institucij. Tako kot to počne denimo ljubljanski župan Zoran Janković. Ta v pravi maniri svojih idolov z vso aroganco in agresivnostjo malone izganja iz »svojega« mesta vse tiste, ki nasprotujejo njegovi totalitarni idolatriji – v kontekst le-te sodi tudi postavitev krvavo rdečega jambora ob nekdanji »poti spominov in tovarištva« (verjetno je mišljena kot spodbuda vsakoletnim »pohodnikom ob žici«).
Ob mandatu Pahorjeve vlade se je zdelo, da manj kompetentne in učinkovite vladne ekipe ne bo mogoče zbrati. A sta epizodi Alenke Bratušek in še posebej Mira Cerarja dokazali, da na tranzicijski levici to znajo in zmorejo. Pod njihovo vladavino je Slovenija začela stagnirati, tako da se ji druge nekdanje komunistične države iz srednje Evrope vztrajno približujejo, medtem ko jo je Češka po bruto družbenem proizvodu na prebivalca in številnih drugih kazalnikih že prehitela. A zgodba »novih obrazov« in brezvsebinske politike se očitno nadaljuje, tokrat v podobi komedijanta in kamniškega župana Marjana Šarca. Je repriza Cerarja, le da v bolj ljudski in ruralni obliki. Na listi stranke, ki nosi njegovo ime (zveni znano, mar ne?), je le peščica širši javnosti znanih ljudi. Kakšen optimist bi dejal, da postaja politika s tem končno stvar običajnih ljudi. Vendar je z anonimneži in naturščiki precej laže manipulirati kot pa z ljudmi, ki imajo politične izkušnje in/ali ustrezne politične kompetence. Zato so takšni idealna izbira za zakulisne centre moči, saj njihovih pozicij ne morejo ogroziti, četudi v formalnem smislu zasedejo oblast.
Z »novimi obrazi« ni prišlo do dviga politične kulture. Nasprotno, dogaja se nekakšna »dirka proti dnu« v smislu profanizacije političnega življenja s politiki kot »produkti za enkratno uporabo«. Vse to je voda na mlin tistim, ki si prizadevajo za ohranitev statusa quo. Temu ne nazadnje služi tudi opisano razpihovanje ideoloških strasti. Problem je, da se proevropsko usmerjene politične sile, ki si prizadevajo za prelom s komunistično preteklostjo, temu ne zmorejo učinkovito zoperstaviti. Stranke, ki so se nekoč imenovale pomladne, so v zadnjih letih vse preveč energije trošile za medsebojna obtoževanja. Ob tem so se spopadale za isti segment volilnega telesa, namesto da bi skušale s svežimi idejami pridobiti nove volivce. S tem so si zelo otežile položaj pred prihajajočimi volitvami.
Kolumna je bila prvotno objavljena v reviji Demokracija!
