Piše: Dr. Janez Juhant
Sedanja oblast grobo krši demokratična pravila, poslovnike, celo zakone in ne spoštuje drugačnosti. Prizadeti smo nad tako arogantnostjo in nepripravljenostjo za sodelovanje. Neupoštevanje narodno-državniških izročil, ki so temelj naroda in države, dolgoročno vodi v njuno sesutje.
Vladajoči se zapletajo v protislovja, ki jih zaradi medijskega prekrivanja opazi pozoren državljan, vendar samovoljnost in stihijskost oblasti počasi, a vztrajno prodirata na dan. Stranpoti kot domnevni korupcijski posli premierja po Balkanu, potovanja predsednice državnega zbora na Dunaj itd. se kar kopičijo. Morda bi še komu prišel prav dodatek 850 evrov! Vladajoči se očitno ne sprašujejo, kako bo država oziroma gospodarstvo zmoglo neusklajeno povišanje plač. Nadvse pa bode v oči pritisk na medije. Ta je prejšnji teden prerasel v brutalnost poslanke Šetinc Paškove z domnevno zahtevo podpredsedniku sveta RTV Slovenija, naj nujno odstrani vodstvo te ustanove, kar smo poslušali na seji Sveta RTV. Sicer smo posebno zadnji dve leti priča skrajnemu političnem pritisku na hišo, ki se zvija v krčih družbenih in lastnih neurejenih razmer. Stopnjuje jih izbrana novinarska druščina s pritiskom na legalno vodstvo in na demokratično javnost. Čeprav jih vsi plačujemo, naj ne bi imeli pravice do besede glede profesionalnosti in nepristranske obveščenosti. Tudi novi zakon o RTV, ki ga nekateri celo razglašajo za uveljavljanje demokratizacije, ne bo rešil zadev. Razmere na RTV namreč kličejo k strokovnosti in sodelovanju, ne pa izključevanju ali oblasti le enih. Družbenopolitična in strokovna javnost se bosta morali tudi s plačniki dogovarjati za razumno ureditev. Noben oblastni prevzem ni rešitev za ustanovo niti za državo. Servilno poklekanje pod izsiljenimi pritiski le še utrjuje nezaupanje v moč in hierarhijo oblasti, ko npr. župan mesta utiša premierja in ministra. Prav tako javna radiotelevizija ne more zaobiti besede tistih, ki ji dajejo denar. »Samoupravljanje« se je klavrno končalo, saj je bilo le pesek v oči, a nekateri bi radi še naprej živeli na račun sposobnih, delavnih in podjetnih. Če so pokvarjeni oblastniki in zataji stroka, pa bo težko še kdo spodbujal k etičnosti in poštenju.
Višek cinizma in arogance je ukinitev Muzeja slovenske osamosvojitve in njegova združitev z Muzejem novejše zgodovine Slovenije. Zaposleni obeh ustanov o postopkih ukinjanja in združevanja niso bili obveščeni in niso sodelovali. Niso znane niti študije o prostorskih, vsebinskih in finančnih posledicah ukinjanja in združevanja. Žal se temu niso uprli v Skupnosti muzejev Slovenije, Slovenskem muzejskem društvu in ICOM Slovenija, pri vodstvih krovnih društev torej, ki bi morala po svoji funkciji in poslanstvu braniti samostojnost in strokovnost delovanja teh javnih zavodov. Ukinitev brez posvetovanja so organi oziroma vodstva ustanov pospremili s pozivom »k sodelovanju, povezovanju, etični komunikaciji, sledenju načelom demokratičnosti, vključenosti in soudeležbe«. To je torej »dialog«!
Podpisniki peticije zoper ukinitev Muzeja slovenske osamosvojitve poudarjamo, da je »nedopustno in nedemokratično, da se vodstva ključnih muzejskih društev in skupnosti odločajo brez vednosti in soglasja svojih članov. Ni čudno, da zato pojem ‘stroka’ vse bolj izgublja javno veljavo in strokovnost vse bolj postaja prazna beseda, muzeji pa orodje političnega boja«. Ukinitev muzeja je v nasprotju s strokovnimi merili in voljo deležnikov ter pomeni grobo kršenje načel demokracije. Je proti samostojni Sloveniji, saj zavrača voljo plebiscitarne odločitve večine državljanov Slovenije, ko smo pod vodstvom dr. Jožeta Pučnika uresničili stoletne sanje številnih od Matije Majarja Ziljskega do Lamberta Ehrlicha in imamo svojo državo. Odločitev vlade pomeni žalitev državljanov, ki imamo radi Slovenijo in smo ji zagotovili samostojno pot in državniški okvir, kar ta oblast ignorira in omalovažuje.
Človek se sprašuje, kako odločevalci usklajujejo v svojih glavah protislovja med preverljivimi dejstvi o njihovi vpletenosti v sumljive posle in državniško držo. Ali ta pri njih sploh obstaja ali pa jim je država le fevd osebnih želja po uveljavljanju? Ob mednarodnih razsežnostih vladajočih, vpletenih v korupcijo, se postavlja vprašanje vplivov tajnih služb na varnost in integriteto države, da ne govorimo o ugledu vodilnih v tujini. Spodkopavajo se temelji naroda in države, kot zgovorno piše A. Esclusa v knjigi Forum São Paulo in kulturna vojna: Levičarji z vsemi sredstvi uničujejo človeško dostojanstvo, narod, vero in državo. Verjamem, da tega ne bomo dopustili, čeprav jim odseva z obraza posmehljivi cinizem v stilu: »Kaj nam pa morete!« Nismo več v fevdalni družbi, da bi iz državljanov naredili kar podložnike, brezoblično množico ustrahovanih sužnjev, ki izvršujejo ukaze svojih gospodarjev. Ali ima torej prav novinarka, ki meni, da Slovenci niso predvsem ustrahovani, pač pa le bolj ali manj vpleteni v nečedne posle in še premalo prebujeni iz lagodnosti, češ, saj se ne da nič spremeniti in zato tiho. Kako dolgo še? Ozračje med nami postaja zadušljivo in vse teže dihamo. Preganjajmo torej strah, ki so ga vsilili medvojni vosovski teroristi in nadaljevali »mi na oblasti«! Tovariši, zdaj je demokracija, četudi pomanjkljiva, zato konec brezbrižnosti, gre za Slovenijo!
